Samo dan po objavi bajk in povesti (o gospodarski rasti, novih delovnih mestih in neštetih drugih čudesih) iz osnutka nove koalicijske pogodbe smo tako z ministrskim kandidatom nikoli-ne-reci-nikoli Šoltesom tik pred tem, da dobimo še mit o neustrašnih protikorupcijskih iztrebljevalcih. Korupcija je v zadnjem času postala daleč bolj všečna beseda kot zdravstvena reforma, na kateri si je polomilo zobe kar nekaj ministrov, vključno s Tomažem Gantarjem. Po povabilu Šoltesa sodeč za Bratuškovo očitno težišče nista vsebinska in organizacijska prenova zdravstvenega sistema, ki bi pravičneje opredelila vire financiranja, hkrati pa sistemsko onemogočila glavna žarišča korupcije, pač pa je njena prednostna naloga boj s korupcijo »kar tako«; populizem za manipuliranje z lahkovernimi volilci, pač.

Zato je nekdanji predsednik računskega sodišča najverjetneje postal kandidat za ta bolni stol na Štefanovi 5. Očitno s podmeno, da mu bo javno mnenje naklonjeno, ker ga je k vladnemu koritu pripustila (medtem razpuščena) Iniciativa zdravnikov, očitno najpomembnejša možganska vijuga premierke za zdravstvo. A je pri tem Bratuškova spregledala nepredvidljive koalicijske partnerje, ki svoje trenutne politične pozicije še vedno razumejo kot svoj lastni vrtiček. Ne Erjavec (na Šoltesa ga vežejo slabi spomini zaradi »kant«, ki so ga odnesle z ministrskega mesta) ne Lukšič (ki je pred kratkim duhovičil na račun novih strank, tudi Šoltesove Verjamem) po prvih odzivih ne kažeta, da sta presegla egocentrično politiko, proti kateri naj bi danes spet protestirali državljani.

Predsednica vlade upa, da ima Šoltes učinkovino za zajedalce v zdravstvu, ki je doslej niso našli ne policija, ne kriminalisti in ne sodstvo. Za to imajo našteti vse zakonske možnosti, v pomoč bi jim bili lahko tudi poročila računskega sodišča in odločbe državne revizijske komisije, pa tudi kakšen dobavitelj je bil žvižgač že pred decembrsko kriminalistično akcijo. A pravega epiloga zaradi lepljivih prstov v zdravstvu še nismo doživeli ne pri operacijskih mizah ne pri desetletnih gradnjah onkološkega inštituta, nevrološke in pediatrične klinike, vprašanje je, ali ga bomo v primeru zlatih palic in denarja polnih zdravniških računov.

Res je, z zdravstvenim denarjem si žepe neupravičeno polni preveč ljudi. A še bolj drži, da zdravstvo ni v rdečih številkah in drugih težavah samo zaradi tega. Če ne naštevamo vseh pomanjkljivosti od preobširne mreže bolnišnic do slabe organizacije, je minus v zdravstveni blagajni tudi zato, ker je brezposelnih vse več, prispevkov za zdravstveno zavarovanje vse manj; za nameček je vlada Bratuškove zdravstvu obesila še višji DDV. Prebivalstvo se stara, medicina in farmacija pa napredujeta, kar vse zahteva več in ne manj denarja.

Premierkino obsedenost s korupcijo lahko delno razumemo. Ne nazadnje ima zaradi nekaterih oblik korupcije silne težave tudi v lastni vladi: rekordno hitro slovo od Igorja Maherja (črna gradnja), odstop Stanka Stepišnika (državne subvencije podjetju, katerega solastnik je), interpelacija Sama Omerzela, majavi stol Romana Jakiča. Če bo Bratuškova nadaljevala protikorupcijsko kadrovanje, kakršno je začela pri zdravstvenem ministru, ji utegne pogumnih iztrebljevalcev korupcije celo zmanjkati. Kaj bo pa z zdravstvom?