No, ker pa nam ni dovolj, da nas pred zračnimi teroristi varujejo Italijani, smo zdaj to isto početje dovolili še Madžarom. Menda bodo naše nebo varovali izmenično. Malo Italijani, malo Madžari. Bi se spet šli zgodovino? Kdo je bil še pred kratkim zaveznik v vojni in s kom smo se ne nazadnje tolkli na eni strani po Krasu, na drugi strani na obrežjih Mure? Prefrigrani Lahi in Huni nas imajo v krempljih, je rekel moj stari ata, ki se še spominja, kako je kot kurirček nosil pošto v bližnjo hosto partizanom. Eh, ata, zdaj so drugi časi, veš. Zdaj smo prijatelji, zavezniki. Zdaj bodo tudi Madžari pazili, da nas ne bo napadel taliban. Atu nisem razlagal, kdo je taliban, ker je takoj začel prepevati eno tako reaggae pesmico – Ej, mister taliban, tali mi banano...

Ampak, šalo na stran. Sovražnik nikoli ne počiva in kdo ve, kdaj se nad našim ozemljem res pojavi kakšen skrajnež v lovskem letalu s samomorilskimi nagnjenji. Pride takole en skrajnež, recimo, prek južne zračne meje tamle okoli Ormoža v slovenski zračni prostor in začne drveti proti Ljubljani. Takoj ga zaznajo naši vrhunski, najmodernejši satelitski nadzorni sistemi, ki v sekundi avtomatično sprožijo alarm v majhni nadzorni sobici baze italijanske vojaške aviacije pod vznožjem Dolomitov. Nadzornik, ki se je ravno spravil k v mikrovalovki pogreti lazanji, odloži vilice, prime za mikrofon in se zadere kolegu Luigiju: »Forza! Slovenia e attaccata!« Luigi dvigne roke v zrak, zavpije dvakrat hura in se tik pred tretjim tudi on spomni, da so novi časi in da smo zdaj prijatelji in da nas on pravzaprav ne napada, pač pa varuje. Smukne v svojega F-16, vzleti ter oddrvi proti prijateljski državi Sloveniji. In tako drug proti drugemu drvita skrajnež in italijanski vojaški pilot Luigi. Skrajnež je že nad Celjem, ko Luigi komaj prestopi mejo, a nenadoma »zabremza«, obrne svojega F-16 in odleti nazaj proti bazi. Nadzornik v slovenskem vojaškem nadzornem centru tuli od besa, kaj za vraga mu je. A Luigi mirno odgovori, da je ura ravno dve popoldne in da je konec njegovega »šihta« ter da v skladu s tripartitno državno pogodbo varovanje slovenskega zračnega prostora prav zdaj prevzemajo Madžari in da naj pokličemo kar dežurnega Zoltana, da prežene tega našega terorista.

Narejeno, storjeno. Zoltan vzleti iz baze pri Blatnem jezeru, požene saaba do skrajnih, nadzvočnih moči in pri Domžalah na višini 5500 metrov prestreže vsiljivca ter ga s spretnim manevrom prisili k pristanku kar na bližnjem travniku. Država je rešena, sodelovanje med državami odlično. Je pa nadzorni center nato posnel še zadnji pogovor pilota in neznanega civilista Iva. »Poslušaj, Ivo, Matevž tukaj. Ni mi uspelo, da bi v enem šusu s šestimi litri goriva iz oljčne repice obkrožil svet. Neko vojaško letalo me je prisililo k pristanku tik pred ciljem. Zdaj sem na travniku pred Ljubljano. Me prideš iskat? Bova poskusila spet prihodnje leto.«