Mir. Najbolj pogosta beseda, ki jo politiki uporabljajo, ko se govori o Bližnjem vzhodu. To je še prav posebej res, ko pogovor nanese na razmerje med Palestinci in Izraelci. Za Sirijo še kdo zna reči, da tam poteka vojna, v katero je neposredno vpletenih pet ali šest držav. Vendar je običajno tudi to že preveč politično nekorektno.

Ko gre vse narobe, je najbolje govoriti o miru. Mir je neproblematična kategorija. Tudi iz najbolj nemogočih okoliščin je mogoče z nekaj retorične spretnosti izvleči neverjetno lepe reči. Mojster tega je bil nekdanji predsednik Bill Clinton. To se je nekoliko pozabilo, ampak Clinton je sklenil dokončen mir na Bližnjem vzhodu. In to ne enkrat, ampak v dveh mandatih štirikrat ali petkrat zapored. Najbolj spektakularno je to izvedel konec leta 1998. V Gazi se je zbral skoraj celoten palestinski nacionalni svet. Najvišje telo, ki ga je premogel razseljeni narod.

Velika dvorana kulturnega doma je bila polna ljudi, ki so znali metati v zrak avtobuse, ugrabljati letala in izvajati gverilske operacije. Bilo jih je skoraj tisoč. Desetletja so na drugi strani videli Ariela Šarona, ki se je njih loteval s tanki, letali in ročnimi bombami. Mojster represalij. Malokoga drugega so kot sovražnika jemali resno. Šaron pa je Palestince jemal resno kot sovražnike. Videl jih je kot sovražnike na ozemlju, za katerega je on hotel, da pripade njegovi državi. V tem je bil absoluten. Ko so Američani napadli Srbijo in organizirali neodvisnost Kosova, je bil Šaron eden redkih zaveznikov ZDA, ki je odkrito podprl Slobodana Miloševića. Nastopil je kot izraelski nacionalist, ki ni hotel nobene svetovne vojske videti v bitki za osvoboditev kogar koli izpod okupacije. Za Kosovce in Srbe mu je bilo vseeno. Skrbela ga je usoda izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu, s katerimi je leto za letom širil meje svoje države. V eni sobi v Gazi je bilo zbrano celotno vodstvo vseh vojaških operacij, ki so jih na frakcije razcepljeni Palestinci izvedli od leta 1948 naprej. Šaron pa je operacije proti njim izvajal že leta 1941.

Clinton je Palestince zbral, da bi jim govoril o nujnosti sklenitve miru z Izraelom. To je počel dve uri. Dve uri je stal za govorniškim pultom in govoril, mir, mir, mir. Ni nobene druge rešitve. »Z nasiljem ne boste dosegli nič. Sklenite mir.«

Stoli so bili trdi, vendar se nihče ni presedal. Clinton je bil najbolj očarljiv govornik druge polovice dvajsetega stoletja. Mir so sklenili že v Oslu leta 1993 in ga potrdili v Kairu, Tabi, Camp Davidu in Šarm el Šejku. Clinton je hotel še en spektakel, v katerem bi bil sam protagonist. V Washingtonu se je kongres ravno takrat odločal, ali naj ga odstavi ali ne. O potrebi po miru je govoril zares vzneseno. Prepričal je. Ko je končal, so palestinski veterani z razbrazdanimi obrazi, brki, orumenelimi od cigaretnega dima, in iskrivimi političnimi pogledi vstali in z aklamacijo sprejeli spremembo ustanovne listine Palestinske osvobodilne organizacije. Iz nje so izvrgli vse člene, ki so bili sovražni Izraelu. Mir za vse večne čase.

Iz Gaze je Clinton odšel na letališče Ben Gurion in poletel nazaj v Ameriko. Ko je bilo letalo še na vzletni stezi, je ameriški predsednik dal ukaz za bombardiranje Bagdada, ker ga je Sadam Husein užalil. Dobrega govora o miru nič ne podkrepi bolj kot nekaj bomb na veliko mesto.

Ariel Šaron se je moral zelo zabavati. Takrat je bil izraelski obrambni minister, z veliko izkušnjami z mirom kot dobro zastavljenim vojaškim ciljem. Rad se je predstavljal kot skromen kmet, v resnici pa je bil vse življenje vojaški poveljnik, ki je delal dolge ekskurzije v politiko. Bil je eden tistih poveljnikov, ki jih imajo njihovi vojaki radi. Ko se je v tanku vozil v napad, je bil njegov tank prvi, v kupoli pa je stal tako, da je pol njegovega telesa gledalo ven. Ko je egiptovski vojski leta 1973 uspel protinapad čez Sueški prekop in je ogrozila izraelske enote, ki so zasedale Sinaj, je Šaron bil v obrambnem položaju. Vendar je obrambo vedno razumel na en sam način. Kot frontalni napad. Zapeljal se je me dve egiptovski armadi, postavil pontonski most čez Suez, razbil vse pred seboj in vojsko usmeril proti Kairu. Če ga ne bi ustavil ameriški predsednik Jimmy Carter, bi v nekaj urah kupoval spominke na Kan el Haliliju in na Zamaleku začel graditi izraelsko naselbino. Takšen je pač bil. Egipt je dobro poznal, ker ga je dobršen del zavzel že leta 1967 s podobno brezglavo operacijo. Lagal je predpostavljenim, kršil ukaze in tu pa tam zagrešil kakšen vojni zločin. Med vojaki in civilisti nikoli ni delal velikih razlik. Vendar zločin nikoli ni bil cilj, ampak zgolj sredstvo za dosego cilja. Širitev meja Izraela.

Ko je Clinton delal svoj zadnji mir, je Šaron že zmagal v svoji največji vojni. Dvakrat je porazil Palestince in pokopal njihove načrte o samostojni državi. Najprej leta 1982, ko je izrabil obmejno operacijo in zasedel pol Libanona vključno s prestolnico Bejrutom. Spotoma je uničil palestinsko vojsko Jaserja Arafata in njeno vodstvo pregnal v Tripoli. V Sabri in Šatili je dopustil množični pokol civilistov, zaradi česar ga je izraelski parlament izključil iz političnih funkcij. Dobil je dokončen sloves vojnega zločinca, vendar Palestinci nikoli več niso imeli učinkovite vojske. V Bejrutu so Palestinci proti Šaronu izgubili zadnjo vojno.

General pa je znal zmagati tudi v miru. Ni ga priznal. Ko so mirovni sporazumi iz Osla dali slutiti možnost, da se bo moral Izrael izseliti z Zahodnega brega, je najprej kot politični aktivist, potem kot minister za infrastrukturo, kot obrambni minister in kot premier tam gradil utrjena izraelska mesta in rušil palestinske vasi. Do Clintonovega govora v Gazi je do jordanske meje naselil 300.000 ljudi. Ob smrti jih je bilo več kot pol milijona. To je dokončno pokopalo vsakršno možnost nastanka palestinske države. Zato je brez težav premaknil vojsko iz Gaze na njene meje in kot premier začel globoko na palestinskem ozemlju graditi zid okrog Izraela. Iz države je naredil trdnjavo. Današnja podoba Izraela je njegovo delo. Temu se morda lahko reče tudi mir, vendar zveni nespodobno. To je vojaška zmaga. Dediščino človeka gre presojati po tem, kar za njim res ostane, ne pa po izmišljotinah.