Danes je situacija precej drugačna. Bratuškova je z izglasovano zaupnico utrdila svoj položaj v koaliciji, z izognitvijo prihodu trojke pa – sodeč po javnomnenjskih raziskavah – vsaj nekoliko okrepila zaupanje ljudi v delovanje vlade. Z bolj umirjeno in z ideološkimi temami neobremenjeno politiko ji je uspelo v precejšnji meri utišati vstajniško nezadovoljstvo. Vse bolj jasno je, da volilci stranke, ki bi zapustila vlado oziroma rušila koalicijo, ne bi nagradili. Napovedi, da bi lahko sedanja vlada zdržala do konca mandata, postajajo vse bolj verjetne. Poleg tega so se ministri v slabem letu dni lahko dodobra seznanili s stanjem v svojih resorjih in zaznali, katere nujne projekte bi morali v prihodnje izpeljati.

Zato bi pričakovali, da bo nova koalicijska pogodba prinesla kaj več kot splošne navedbe o nujnosti boja proti korupciji in gospodarskemu kriminalu, o zavzemanju za gospodarsko rast in boljši položaj mladih, o skrbi za zdravje. Pričakovali bi, da bo vsebovala tudi jasne navedbe, kaj bodo posamezna ministrstva in vlada kot celota na omenjenih področjih naredili ter kako bodo to dosegli. Omenjena splošna zavzemanja namreč vsebuje tudi že veljavna koalicijska pogodba in za njihov zapis v novem dokumentu več mesecev koalicijskih usklajevanj in dogovarjanj res ni potrebnih.

Ne bomo dodatno dvigovali davkov, ne bomo posegali v pokojnine in minimalno plačo, ne bomo ustavili projekta TEŠ 6, ne bomo preoblikovali ministrstev..., je po torkovem koalicijskem vrhu napovedala Bratuškova. Sodeč po teh besedah bo torej delo vlade v prihodnjih dveh letih temeljilo na tem, česa ta ne bo naredila, in ne na tem, katere projekte bo izpeljala. Prav tako je premierka s svojimi napovedmi jasno pokazala, da se je pri načrtovanju nekaterih politično občutljivejših projektov ustavila že ob prvem znamenju nezadovoljstva koalicijskih partnerjev. Tudi ali prav zato pa bodo zahteve in izsiljevanja erjavcev in lukšičev v letošnjem letu dvojih (evropskih in lokalnih) in v prihodnjem letu državnozborskih volitev še glasnejši.