Zvoki dihanja in prihajajočega vlaka

Anna Friz, ki je ena od gonilnih sil projekta, osredotočenega predvsem na nočno dimenzijo, je že dve desetletji aktivno vključena v kanadsko neodvisno radijsko sceno. Vselej ustvarja dinamična, atmosferska dela, ki reflektirajo aktualno medijsko krajino in razkrivajo notranje prostore radia. Doslej je poslušalcem ponudila vse od otroške zgodbe o »majhnih ljudeh v radiu« pa do dokumentarnih prispevkov in politično obarvanih performansov. Kot oblikovalka zvoka in skladateljica ustvarja tudi za film, gledališče in plesne predstave.

Že kot otroku se mi je radio zdel zelo fascinanten. Moja mama je ves čas poslušala majhen radio, ki ga je prenašala po hiši. Kjerkoli si slišal radio, tam je bila ona. Mislim, da je to zelo vplivalo na moje razumevanje prostora, da torej lahko nekoga v prostoru lociraš po zvoku radia. Poleg tega sem v otroštvu neizmerno uživala ob imitiranju radijskih glasov ter sebe snemala na kaseto in se pretvarjala, da vodim radijsko oddajo. Ko sem v mladosti začela delati na nekem neodvisnem radiu, se mi je zdelo zanimivo predvsem to, da je studio instrument, v katerem lahko izdelujem svoje lastne zvoke.

Na javnem radiu so včasih obstajali določeni programi, ki so omogočali predvajanje radijske umetnosti, ampak to zdaj ni več podprto. Tako se danes v Kanadi radijska umetnost dogaja na neodvisnih radijskih postajah, ki so podobne vašemu Radiu Študent, in tu je moč slišati tudi denimo neprekinjen 24-urni program radijske umetnosti. To so neprofitne postaje, ki dobivajo celo koncesijo, da igrajo drugačno glasbo kot večina preostalih radijskih postaj. Pri nas namreč dominirajo zasebne komercialne radijske postaje, ki imajo vse po vrsti tako rekoč identičen program in vrtijo enako glasbo. Težko je sicer preživeti od tega, da bi delal radijsko umetnost za neodvisne postaje, kajti program v veliki meri sloni na prostovoljstvu, vendar imajo te veliko poslušalcev in ponujajo resnično dobro platformo za razvijanje novih idej.

V prvi vrsti je radijska umetnost izkoriščanje radia kot medija na ustvarjalen način, kar pomeni, da ljudem ob sprejemnikih ne dostavljaš zgolj informacij ali jih zabavaš, temveč pričakuješ od njih, da aktivno prisluhnejo. Radijski umetniki običajno ne dajemo vnaprej dolgih razlag o našem delu, saj želimo, da ljudje sami razmišljajo, kakšne zvoke sploh poslušajo in kam bi te umestili v vsakdanjem življenju. Radijska umetnost nima namena biti zgolj zvočna podlaga nekje v ozadju. Želi si drugačne vrste pozornosti kot običajen radijski program, čeprav se radijski umetniki pogosto igramo s formami komercialnih radiev. Tako lahko oglašujemo produkte, ki niso resnični, ali širimo vest o dogodkih, ki se niso zares pripetili. Torej manipuliramo s tem, kar ljudje pričakujejo, da bodo slišali na radiu.

Ravno dejstvo, da radio ne ponuja ničesar za videti, ga kot medij dela izredno zanimivega. To namreč ljudem daje priložnost, da ob zvokih ustvarijo svoje vizualne podobe. Številni zvoki so namreč precej dvoumni in zato puščajo veliko prostora za različne interpretacije, poslušalcu lastno percepcijo. Mnogi imajo morda predsodke pred radiem, ker so vklenjeni v idejo precej staromodnega splošno razširjenega radijskega programa, ampak to ni edini možen način izkoriščanja radijskih frekvenc. Seveda ima radio svoje omejitve, a ta tehnologija obenem ponuja še ogromno različnih možnosti.

Ko sem začela delati na enem izmed neodvisnih radiev v Vancouvru, še nismo imeli nikakršnih računalniških programov za proizvajanje zvokov. Naše orodje so bili kasetnik, vinilne plošče in magnetni trakovi. Odkar je na tem področju postal glavni pripomoček računalnik, je seveda vse lažje, a sama skušam še vedno čim več zvokov ustvariti brez pomoči računalnika, z analogno opremo. Veliko snemam zunaj, v urbanem okolju. V svoja dela umeščam zvoke, ki prihajajo od nekje, kamor jih znajo poslušalci umestiti, kot denimo človeško dihanje, zvoki iz stavb ali hreščanje kamnov pod nogami. Komponiram iz zvokov iz okolja. Na splošno pa je v zadnjih 15 letih med umetniki močno poraslo zanimanje za ustvarjanje na valovih v različnih predelih elektromagnetnega spektra.

Da, seveda. Motnje nikakor niso nekaj, kar poskušam kontrolirati. Še posebej če delaš z zelo majhnimi oddajniki, te lahko zelo hitro zmoti delovanje drugih naprav. V Tobačni 001 se predstavljam z instalacijo z zgolj 12 radijskimi sprejemniki, medtem ko v večjih instalacijah uporabim tudi sto sprejemnikov, ki so postavljeni zelo blizu drug drugemu ter zato eden drugemu motijo prenos. Na tak način je povzročenega veliko hrupa, a ta nam razodeva, da je elektromagnetni svet, ki nas obkroža ves čas, poln aktivnosti.

Vedno, ko pridem na kakšen kraj, nimam vnaprejšnjih načrtov, temveč ga začnem raziskovati. Tema moje rezidence je mesto ponoči, zato sem ob prihodu v Ljubljano precej pozno zvečer hodila ven na dolge sprehode in samo poslušala ter razmišljala, kaj slišim: zvoke iz stavb, živali, ljudi, promet… Zanimivo je mestu prisluhniti ponoči, saj ima tedaj povsem drugačen ritem. Tudi nočni radijski program ni enak dnevnemu. Sicer pa sem bila med snemanjem v Ljubljani pozorna tudi na razne detajle, kot denimo ob prihajajočem vlaku, ko je moč slišati drobne zvoke na električni liniji že nekaj minut preden vlak zapelje mimo vas. Ali na jate vran, ki se ustavljajo na strehah stavb in nato vse naenkrat vzletijo, ko pride vlak. Slišati bo še zvok različnih elektrosistemov v Ljubljani, ki sem jih tudi fotografirala, iz česar je nastala projekcija. Instalacija v Tobačni 001 sloni na majhnih oddajnikih. Zdi se, kot bi ustvarila majhno mesto znotraj galerije.