Bili so Šenčurjan, Kranjčan, Tržičan, Ljubljančan, Jeseničan in med njimi tudi naš sogovornik Igor Dornik s Češnjice pri Kropi. Pisalo se je leto 2005. Zveni kot začetek šale? Tako je bilo tudi sprva mišljeno, a preraslo je v resno zadevo. V začetek tekmovalnega športa, ki ga sicer kot zabavno dejavnost poznamo malodane vsi in ga vsaj poleti pogosto igramo. Skorajda v vsaki vasi mu pravijo drugače: balinčkanje, balincanje, škuljanje, ploščkanje. Danes ga poznamo pod enotnim in uveljavljenim imenom – prstomet. Definiran je kot igra z gumijastimi ploščicami, ki spominja na balinanje. Cilj igre pa je vreči čim več ploščkov čim bliže balinčku, kot se imenuje najmanjši plošček. Svoje zametke ima med pastirji na Primorskem, kjer še danes potekajo tekme s kamni, zidaki ali podobnimi naravnimi rekviziti.
Vrnimo se k omenjenim prebivalcem slovenskih krajev. Ker so igro z gumijastimi ploščki pogosto trenirali vsak na svojem dvorišču, kjer je seveda vsak od njih v svoji družbi ali družini veljal za nepremagljivega, je Dornik tradicijo samohvaljenja prekinil. Želel je preveriti, kako dobri v tej igri so njegovi prijatelji v resnici, zato jih je povabil na svoje dvorišče. Tako se je na Češnjici zgodil prvi prstometni turnir pri nas.
Nešteto imen, nešteto pravil...
Pred dobrim tednom, osem let in pol kasneje, se je na 2. Harijevem memorialu – zaključnem turnirju za Pokal Slovenije v Renčah pomerilo že več kot 130 tekmovalcev. Še nekaj več, okoli 150, se jih pripravlja na že šesto sezono ligaških tekmovanj. Moške prstometne ekipe se merijo v prvi in drugi slovenski ligi, žensk pa je za zdaj dovolj le za eno.
Danes je prstomet šport, ki ima svoje ime zapisano med gesli v slovarju slovenskega knjižnega jezika in na Wikipediji. Ima svoja pravila, svojo organizacijo, igralci pa morajo na tekmovanjih upoštevati posebej zanje napisan kodeks. Za precejšnji del tega je zaslužen ravno Dornik s svojimi prijatelji. »Že ko smo se pomerili prvič, je bilo zanimivo, da je to igro vsak imenoval drugače. Kasneje se je prijatelj Tomaž Travnik domislil besede prstomet. Takrat mi ni bila všeč, zdela se mi je pretrda, a do danes se je odlično prijela,« pravi. Precejšnje presenečenje je bilo tudi dejstvo, da je osem udeležencev prvega turnirja na Dornikovem dvorišču s seboj prineslo šest med seboj popolnoma različnih kompletov ploščkov. »Če že med seboj tekmujemo, moramo uporabljati enake rekvizite. Izbrali smo jih glede na razpoložljivost pri nakupu. Danes torej igramo z gumijastimi ploščki točno določenih dimenzij in teže. Izdeluje jih slovenski proizvajalec.«
Tako kot je obstajalo nešteto imen in različnih ploščkov, je obstajalo tudi mnogo različnih pravil. Da je tekmovanje pošteno, sta jih Dornik in Travnik zapisala v pravilnik. Ta se je z leti spreminjal, saj sta želela ohraniti čim več tovrstne tradicije, ki je po različnih območjih Slovenije različna. »Kar nekaj dni in noči sva prebedela zaradi tega,« se spominja Dornik.
Le dobrobit, brez tveganj
Tistim, ki so se prstometa lotili resneje, je to prineslo veliko dobrega. »Aktivirali smo ogromno nekdanjih športnikov, ki se s svojim priljubljenim športom niso več ukvarjali zaradi poškodb, operacij in podobnih zdravstvenih težav. Zanimivo je, da so na primer nogomet ali kaj drugega igrali morda le v regijskih ligah, v prstometu pa tekmujejo na državni ravni!«
Poleg tega je to tudi šport, ki povezuje generacije, opaža Dornik: »Brez kakršnega koli strahu pred posledicami se lahko povsem enakovredno pomerita dedek in njegov 10-letni vnuk. Težje bi to naredila na primer v košarki.« Vse, kar je treba imeti, da si v tem športu uspešen, je občutek za metanje, nadgrajen z obilico treninga. Ta pa po Dornikovih besedah poskrbi tako za sprostitev kot za urjenje v koncentraciji. »Uspešna tekmovanja krepijo tudi samozavest in samopodobo posameznikov,« pravi in hkrati priznava, da so njega ravno prvi turnirji prikovali na trdna tla. »Prepričan sem bil, da sem nepremagljiv. Potem pa sem bil že na drugem turnirju popolnoma poražen.« A vzponi in padci so del športa in hkrati del življenja.
Danes je prstomet kot tekmovalna panoga najbolj razširjen na Primorskem in Gorenjskem. Gorenjske ekipe so poleg tistih iz ljubljanske in primorske regije tudi med najuspešnejšimi. Tudi najuspešnejši posameznik, nedavno preminuli Boris Brezar, je prihajal iz Srednje vasi pri Šenčurju na Gorenjskem. Zaradi svojega vedrega pogleda na svet je postal prava ikona in vzornik tega športa. Naš sogovornik pa se je bolj kot tekmovanjem posvetil organizacijskim zadevam. Večja tekmovanja potekajo pod okriljem Prstometne organizacije Slovenije, za katero upa, da bo prerasla v zvezo društev, ki bi se priključila Olimpijskemu komiteju Slovenije. Tako bi se metalci ploščkov lahko povezovali tudi prek meja.
Da bi ta šport s tekmovalnega vidika tudi v domovini razširili še v druge pokrajine, pa v organizaciji v promocijske namene pripravljajo reprezentanco. »Ker vsak to lahko počne kjer koli, je potencial velik,« se zaveda. In dodaja, da za igranje prstometa človek ne potrebuje veliko. Le ploščke in soigralca.