Si postajamo podobni? Dejstvo je, da delamo s podobnimi sestavinami, imamo iste dobavitelje in v grobem živimo v istem podnebju. Uporabljamo tudi podobno literaturo. Zakaj so prijatelji, če ne zato, da jih pokličeš in vprašaš za nasvet? Poklepetamo, si izmenjamo kakšno tehniko priprave, vznemirljivo novo sestavino in podobno. O idejah za jedi večinoma ne govorimo. Vsi smo namreč dovolj ambiciozni, da želimo delati po svoje in drugače.
Pa vendar, kako upoštevati nasvet prijatelja, da ne ukradeš ideje? Meja je zelo tanka. Kreiram nov jedilni list in ker imam še nekaj energije, grem pogledat prijateljevega. Ne boste verjeli, zgodi se, da naredimo skoraj do potankosti podoben krožnik. Gostje me sprašujejo, ali si kdaj krademo ideje. Ne, ni nam treba krasti, kajti še prehitro se zgodi samo od sebe.
In se vrnem; tuhtam, kombiniram, spreminjam, iščem posebnosti v svojem ozkem okolišu… Je to dobro? Ali s tem drug drugemu dvigujemo prag, sami sebe prisilimo, da delamo bolje, drugače, vedno novo? In kakšna je rešitev težave? Se oddaljiti od prijateljev? S potovanji vsak v svojo smer? In ko pridemo nazaj? Kako ne deliti zgodb, ki so se ti na tem potovanju zgodile? Si vzeti več časa za kreiranje in testiranje? Imamo okolje, ki spodbuja tovrstne aktivnosti? Nimam ekipe, ki bi ves čas samo tuhtala in prekuhavala nove ideje kot nekateri svetovno znani chefi. Kako si utrgati še več časa od drugih obveznosti? Veliko je vprašanj, veliko odgovorov. Kateri je pravi?
Nekaj vem zagotovo. Rajši sem malo podoben drugim, kot pa da bi znanje ljubosumno držal zase ali pa izpustil kakšnega od chefovskih pobegov. Ni boljšega kot sproščen pogovor prijateljev, prost pretok misli in idej, kuharski črni humor, ki ga tisti večer vsi razumejo. Tega ne dam!
