Drago Bulc, predsednik združenja turističnih novinarjev FIJET Slovenija
Prav minuli konec tedna sem bil na študijski turi v majhnem smučišču na avstrijskem Štajerskem, za katerega, pa čeprav smo sosedje, v Sloveniji malokdo ve. Ker med tujimi gosti prevladujejo Madžari, so imeli v apartmaju, v katerem sem prenočeval, kar 20 madžarskih kanalov, poleg vseh avstrijskih, nemških, angleških, ameriških, italijanskih, španskih, francoskih in ruskih celo dva kitajska. Pa čeprav tam poleg avstrijskih in madžarskih smučarjev ni bilo niti enega gosta iz drugih držav. Seveda smo zaradi bližine meje ob obilici vseh mednarodnih TV-kanalov pričakovali vsaj kakšnega slovenskega, pa morda tudi hrvaškega, pa ga ni bilo. Ko sem to svoje opažanje povedal županu vasice s 450 prebivalci, se mi je zahvalil za pripombo in rekel, da bodo takoj, ko pridejo smučat prvi Slovenci, dali na TV tudi slovenske programe.
Sicer pa o TV-programih in jezikih le mimogrede. Rad bi predvsem pojasnil, zakaj sem pričakoval bolj negativno oceno naših dveh izvidnikov iz ponovoletnega Maribora. Zato ker sem bil po novem letu v štajerski prestolnici v zadnjih letih kar pogosto. Kot navdušen smučar in navijač za slovenske smučarske reprezentance sem namreč stalni gost na pohorski Zlati lisici, za katero je splošno znano, da je ena najboljše organiziranih tekem za svetovni pokal. Žal pa se je v Mariboru v zadnjih letih obrnilo veliko stvari na slabše, tako da je nekoč vedno živahno mesto ob Dravi tudi ob Zlati lisici v samem jedru vsaj zvečer naravnost turobno. Lokali so večinoma prazni, trgovine zaprte, nočnih lokalov pa praktično ni.
Sicer pa sem prepričan, da ima Maribor z arhitektonsko zelo privlačnim mestnim jedrom, z eno največjih in najlepših vinskih kleti v Evropi, z Dravo, ki mesto deli na dva dela, najstarejšo trto na svetu in vinogradi na obronkih mesta in idealno geografsko lego, še lepo prihodnost. Želim si, da bi bil turistični utrip, ki ga v Mariboru lahko doživite dva tedna v času Festivala Lent, bil tudi v preostalih petdesetih tednih leta.«
Prof. dr. Janez Bogataj
»Tokratni komentar o obisku gostov v Mariboru lahko po dolgem času začnem s pozitivnim komentarjem o Slovenskih železnicah, čeprav sta bila Britanec in Američanka presenečena, da sta morala kupiti vozovnici 'v živo na postaji' in ne po spletu. Očitno sta povprečna hitrost na železnici in način komuniciranja s potniki premo sorazmerna! Toda pohvalila sta spletno stran, ki je bila veliko prijaznejša od tiste, ki je ponujala avtobusni prevoz. Naslednje razveseljivo dejstvo je bilo povezano z obiskom mariborskega TIC, kjer je uslužbenka naredila izjemen vtis na naša gosta, ne le z dobro angleščino (to sicer ne bi smel biti problem v naši državi, saj že osnovnošolska mladina uporablja kar zajeten angleški besedni zaklad, da o reklamah in drugih področjih ne govorim), ampak tudi s kakovostjo posredovanih informacij. A kaj pomaga vse to, ko pa usmeri naša gosta na prvo srečanje s kulinariko v Mariboru v restavracijo s pretežno morsko prehrano, potem pa gosta naročita še dunajski zrezek in pico. Kar dobro poznam mariborske odlične restavracije in gostilne, zato zares nisem bil najbolj navdušen nad to usmeritvijo naših gostov. Zares se bomo morali enkrat (to v Sloveniji pomeni najmanj čez deset let ali več) pogovoriti o načinih in vsebinah, ki naj jih posredujejo uslužbenci in uslužbenke TIC posameznim turistom in (ciljnim) skupinam. Receptor v hotelu, kjer sta prespala, je bil za njune pojme 'preveč hladno posloven', kar me ne preseneča, saj je to pogosta manira obnašanja, ki ga še zlasti britanski in ameriški gostje težko razumejo. Vsi, ki ste vsaj malo prepotovali njihove kraje in dežele, ste lahko spoznali pravi 'prijateljski' slog, ki ga razvijajo v recepcijah. Seveda so tudi tam določene izjeme, vendar jih ni veliko. Zato pa sta imela naša gosta v sobi kabelsko televizijo celo z angleškimi programi, kar naj bi bila 'v tem delu Evrope prava redkost'. Za gledanje naših državljanov kar največ TV-programov je seveda poskrbljeno. Če malo preoblikujem latinski rek, bi rekel, da je iger vedno dovolj, le kruha je vedno manj. Ampak to so že druga vprašanja… Zato sem bil toliko bolj vesel tudi njunih pozitivnih vtisov ob obiskovanju nekaterih mariborskih znamenitosti. O razumevanju žičnatega kipa pred sinagogo ne bi želel govoriti, saj tudi v njunih kulturnih okoljih kar mrgoli raznih 'žičnatih kipov', ki jih je včasih težko razumeti. Res pa se ob tem postavlja vprašanje vsebine in poslanstva posameznih javnih kipov; tudi v soodnosnosti z neposrednimi okolji, njihovo kulturno dediščino ter sodobno vsebino, v katerih so postavljeni. Obiskala sta tudi Hišo stare trte in doživela odlično vodenje hišnega vodnika. Mariborska stara trta je seveda simbol celotne slovenske vinogradniške in vinarske kulture in ne predstavlja le 'regijske vinarske tradicije na splošno'. Slovenija ima sedem posebnosti ali sedem čudes in eno od njih predstavlja tudi stara trta na Lentu. Seveda se bomo morali predvsem doma navaditi, da imamo le ozek nabor razpoznavnosti, ki so simboli celotne države. In kaj sta kupila naša izvidnika med obiskom Maribora? Steklenici ranine in šipona! To sta bila torej spominka na njun obisk drugega največjega slovenskega mesta. Zanimivo, nobenega miniaturnega klopotca ali podobnega lovilca prahu. Za izbor jima čestitam. Tudi sam bi izbiral med temi vini. Popoldne sta obiskala še Pokrajinski muzej, ki je bil sicer od 13. do 16. ure zaprt. To so pač slovenske muzejske posebnosti, podobno kot tiste, da so nekateri ali celo večina njih ob nedeljah zaprti. V številnih evropskih in tudi zunajevropskih državah imajo muzeji prav za konec tedna največ obiska, ljudje prihajajo preživljat vikende v muzej. A kaj, ko je zaprtje muzeja 'sovpadalo z boleznijo več zaposlenih', torej že skoraj bi lahko govorili o schwarzwaldski kliniki… Šalo na stran in predvsem iskrene čestitke 'kuratorju Urošu', ki je pokazal in dokazal, kako se gradi pravi odnos do turistov v muzejih. Pa naj bosta le dva ali cela skupina. Gosta sta večerjala v restavraciji pri Treh ribnikih, ki ju je navdušila tako z okoljem, postrežbo, znanjem angleščine in s 'tradicionalnimi slovenskimi dobrotami'. Spet v poduk vsem, ki ne razumejo, da je uspešna turistično-gostinska ponudba predvsem zelo enostavna, lokalna in regionalna ter neobremenjena z zrezki ali raznimi zapoznelimi, v svetu že opuščenimi modnimi muhami. Navsezadnje štejejo predvsem okusi in primerna stopnja prijaznosti osebja. Zelo poučno, zlasti še za pregret in zatohel slovenski politični prostor je tudi navdušenje britanskega gosta nad obiskom Muzeja narodne osvoboditve ali novejše zgodovine, kjer je odkrival nacistično okupacijo in osvobodilni boj, pa tudi 'žalostno zgodbo' Maribora kot nekdaj pomembnega industrijskega središča… A to ni moglo zamegliti dejstva, da je bil Maribor za naša tokratna gosta 'videti izredno prijazen do turistov'. To dejstvo bi morali imeti pred očmi vsi tisti, ki vedo (ali pa tudi ne), kdaj in kako se bo zavrtel mlin nove (stare) slovenske turistične organizacije!«
Vito Avguštin, Dnevnik
»Lepo je slišati, da je bila uslužbenka v turističnem informacijskem centru prijazna, da je govorila tekoče angleško in da je predvsem dala obiskovalcema zelo dobre predloge, kaj naj obiščeta. Prav to je osnovni namen slehernega TIC, zato je prav, da mariborski TIC pohvalimo. Tisto glede zaprtih muzejev čez opoldne je močno zmotilo oba ameriška gosta, vendar očitno prav moteče ni bilo, ker sta tudi onadva čas okoli poldneva porabila za kosilo, ko sta izbrala tipični mariborski oziroma štajerski jedi: dunajski zrezek in pico. Prav. No, glavno, da jima je bilo prijetno, ker občutek zadovoljstva je v turizmu izjemnega pomena. Recimo občutek nelagodja na recepciji hotela. Receptor ni bil nesramen, nadut, neprijazen, žaljiv, neustrežljiv ali kaj podobnega, kje pa, naša izvidničarja sta rekla, da je bil hladno posloven.
Vsak nezadovoljen gost pove svojo izkušnjo 10 osebam, 13 odstotkov le-teh pa 20 osebam. Kar 91 odstotkov nezadovoljnih gostov se ne vrne nikoli več, hotel pa stane 5- do 10-krat več, če hoče pridobiti novega gosta kot pa obdržati obstoječega. Receptor je navadno prva oseba, s katero pride gost v stik po prihodu v neki kraj ali mesto, in receptor je oseba, pri kateri postane jasno, zakaj obstaja pregovor, da nasmeh dela čudeže. Ja, nasmeh, prijazen pozdrav ter vprašanja 'Kako ste potovali', 'Ste prvič v našem mestu', 'Kaj potrebujete', 'Ste zadovoljni s sobo v drugem nadstropju'… in tako naprej dajo vsakemu obiskovalcu občutek, ki je za turista najpomembnejši, če želimo, da se bo še vrnil, da bo povedal vsem prijateljem in znancem, kako odlično je bilo: občutek, da je dobrodošel.
Osnova turizma pač ni prezapletena znanost, ampak čisto preprosta človeška gostoljubnost. In še nekaj: veliko je drobnih stvari, ki sploh ne zahtevajo velikega naprezanja in časa, pa prinesejo toliko zadovoljstva. Na primer televizijski programi. V sedanji komunikacijski družbi lahko namreč z nekaj evri mesečne naročnine zagotovijo hoteli obiskovalcem, da v hotelski sobi gledajo informacije v svojem jeziku.«
Primož Žižek, direktor E-laborata
»Spletno mesto Maribor - Pohorje je eno vodilnih turističnih spletnih mest pri nas po obsegu vsebin, a hkrati med tistimi, ki si mora nujno nadeti nova oblačila. V tem smislu je prenova uporabniške izkušnje v vseh formatih in na vseh orodjih nujna. Priporočam tudi temeljit premislek o prioritetah. Maribor je v zadnjih letih spričo mednarodnih dogodkov eno bolj v mednarodno okolje vpetih slovenskih mest. To se vidi iz pristopa, po drugi strani je potrebno opraviti še domače naloge nišnega trženja, upravljanje ponudbe v t. i. dolgem repu povpraševanja in ponudbe na iskalnikih in spletnem nastopu v širšem kontekstu: vertikalni rezervacijski sistemi, blogi, turistični mnenjski portali itd. Optimiranje besedil, uporabniških poti in večje prioritete so nujni. Je pa dobro, da ima Maribor obraten problem kot večina turističnih spletnih mest, in to je, da so vsebine precej bogate. Naloga je torej izostriti in poenostaviti procese, vsebine in postopke, da se uporabniki bolje počutijo in lažje poiščejo, kar potrebujejo, tudi s pomočjo premišljene interaktivnosti. Maribor ima vse, da lahko z manj doseže več; samo ne v preveč dobesednem pomenu.«