No, v državnem zboru obstaja tudi možnost obstrukcije, pri kateri ena ali več poslanskih skupin napove, da se določenega glasovanja ne bo udeležila. Toda ta odsotnost oziroma vzdržanost ni beg ali skrivanje, pač pa javni protest parlamentarne manjšine zoper večino, pri čemer je opredelitev odsotnih poslancev jasna: so proti odločitvi večine.

In ko smo ravno pri poslancih, se lahko vprašamo, zakaj se ti poklicni politiki, ki so izvoljeni zato, da sprejemajo odločitve v imenu ljudstva, sploh lahko vzdržijo glasovanja o kakšni stvari. Še več, zakaj se lahko pravzaprav – pa čeprav je to zgolj teoretična možnost – vzdržijo vsakega glasovanja. Poslanec bi lahko svoj štiriletni mandat preživel, ne da bi se enkrat samkrat opredelil za ali proti kateri koli zadevi, o kateri odloča državni zbor. Še več, to bi lahko storili celo vsi poslanci. No ja, boste rekli, to pač ni realno. Gre za podobno hipotetično razmišljanje kot pri zakonodajnem referendumu, ki se ga lahko udeleži le en volilec in glasuje za ali proti – pa je referendumska odločitev sprejeta. Prav tako lahko v državnem zboru vsak zakon izglasuje le en poslanec, če noben ne glasuje proti. Seveda drži, da so vsi takšni skrajni primeri zgolj šolski in ne realistični. Toda vzdržani poslanec nas postavlja pred načelno dilemo: ali je smiselno, da izvolimo poslanca za odločanje o državnih zadevah, če se lahko on temu odločanju kadar koli izogne? Dilema je še bolj nazorna, če poslanca v tem pogledu primerjamo npr. s sodnikom.

Vsi vemo, da se sodnik pri sojenju ne sme vzdržati »glasovanja«, da pač mora sprejeti odločitev, npr. v obliki takšne ali drugačne sodbe ali sklepa. Pa primerjajmo. Sodnik opravlja svojo funkcijo poklicno. Toda tudi poslanec jo opravlja poklicno in prav tako za dobro plačo. Ali je torej primerno, da je poslanec plačan za svoje delo tudi, ko se pri glasovanjih ne opredeljuje? Nadaljujmo s primerjavo. Poslanec lahko z glasovalno abstinenco izraža stališče, da niti ne podpira predlagane rešitve niti ni proti njej, pač pa zastopa neko vmesno rešitev, ki ni dana v odločanje. Res tehtno, toda v enaki situaciji je neštetokrat sodnik, ki bi morebiti najraje sprejel neko vmesno, kompromisno odločitev, ki pa je zakon ne dopušča. Tudi sodnik bi verjetno marsikdaj rad sporočil strankam in javnosti, da o neki zadevi zaradi pomanjkanja dokazov ali kakšnih drugih, npr. moralnih razlogov ne more oziroma ne želi odločiti (kar lahko tudi pomeni, da bi se želel odločiti na neki poseben način, ki ga zakon ne dopušča).

Dodajmo še eno primerjavo. Sodnik mora svojo odločitev obrazložiti, poslancu pa ni treba obrazložiti niti odločitve niti vzdržanosti. Ravno skozi to primerjavo lahko uvidimo posebno paradoksalnost poslančevega položaja. Če se poslanec vzdrži zato, ker npr. ne podpira niti predlaganega niti veljavnega zakona, pač pa neko vmesno rešitev, ki ni ponujena v odločanje, lahko to do neke mere razumemo in toleriramo (sodnik je tu po naravi svojega poklica v težjem položaju). Toda če poslanec svoje glasovalne abstinence javno sploh ne obrazloži (kar se praktično dogaja), pa je tudi na načelni ravni težko prepričljivo utemeljiti njegovo pravico do vzdržanosti. Razlog za vzdržanost je v takem primeru realpolitičen oziroma pragmatičen: težnja po ugajanju volilcem, politična preračunljivost, strankarska disciplina, nezadostno poznavanje zadev, o katerih se odloča, ipd.

Kako pa je z nami, državljani? Ali štejemo svojo vzdržanost glede javnih zadev in dobrin še vedno za čednost in dokaz visoke pameti? Ali je res tako, da kdor molči, desetim odgovori? In ali se pameten človek res ne bo ukvarjal s politiko? Sedanja kriza nas opozarja, da je že skrajni čas, da dojamemo, da je sodobna demokracija (v pravem pomenu besede) nujno pogojena s precejšnjo mero splošne državljanske aktivnosti. Glede na kompleksnost družbe in povprečno stopnjo znanja je nujno, da danes državljani vsaj občasno in pri pomembnejših zadevah izrazimo svoja (kritična) stališča in postavljamo (ne)prijetna vprašanja politikom in drugim vodilnim v družbi. Tisti, ki s svojo vzdržanostjo, pasivnostjo (volilna abstinenca, neodzivnost na nepravilnosti v službi, v bivanjski okolici, v javni sferi itd.) morebiti izražajo svoj prezir do vseh »norcev« in »pokvarjencev« v družbi, se očitno ne zavedajo, da s tem dolgoročno postajajo sokrivi za slabšanje družbene situacije, pri čemer kriza prej ali slej neposredno doseže tudi njih same in njihove bližnje.

Če smo ob državnem osamosvajanju in uvajanju demokracije Slovenci večinoma dojeli, da bomo lahko uspeli le s skupno državljansko aktivnostjo, smo nato ta državljanski čut in védenje počasi izgubili. Šele kriza nas zdaj ponovno prisilno ozavešča, da je treba v demokraciji SPROTI opozarjati na stranpoti in napake oblasti ter ji dajati koristne (državljanske) pobude. Hvaležni moramo biti vsem državljanom in civilnodružbenim skupinam, pa tudi medijem, ki so – in kolikor so – ves ta čas uspeli konstruktivno opozarjati na kraje, laži, prevare in nasploh korupcijo v naši oblastni sferi in ob njej. TEŠ 6, korupcija v zdravstvu in mnoge druge velike lumparije bi bile brez njihovega poguma razkrite mnogo kasneje, če bi sploh bile. Vzdržanost zato v državljanski in institucionalni politični sferi ne sme veljati za nekakšno vrlino povprečnega človeka, ki se ob televiziji tako rad postavi v vzvišeni položaj modreca. Ravno nasprotno. Vzdržanost moramo uveljavljati tam, kjer gre za bagatelne nepravilnosti in napake, ki sicer zaslužijo kritično pozornost, vendar le v sorazmerju s težo razkritja, pri čemer s takimi manjšimi problemi ni primerno – vsaj ne dlje časa – bremeniti celotne slovenske javnosti. Prav pa je, da še stopnjujemo kritičnost do vsake nenačelne in škodljive vzdržanosti inšpektorjev, policije, državnih tožilstev in sodišč, kajti te je bilo od osamosvojitve do danes v odnosu do njihovih glavnih nalog očitno mnogo preveč.