Namesto obljubljene, vendar nikoli ustanovljene finančne policije je poslovne prostore ostankov CPL zapečatil stečajni upravitelj. Kriminalisti so prišli še pozneje, ko v ljubljanskem gradbincu ni ostalo več kaj dosti realnega premoženja. So res pričakovali, da bodo po vseh teh letih našli kakšne nove obremenilne dokaze? Če so namreč želeli zgolj zaslišati vpletene, ki so podpisovali škodljive pogodbe, bi lahko to storili že konec leta 2012. Če bi pravočasno ukrepali, bi upnikom prihranili na desetine milijonov evrov, tako pa jim je preostalo le brskanje po pogorišču.

Zgodba na moč spominja na dogajanje v Vegradu Hilde Tovšak, kjer so pred krizo na milijone evrov nakazovali v Liechtenstein, od tam naprej pa je denar izginil v davčnih oazah. Danes je stečajna masa velenjskega gradbinca prazna, bančne izgube pa segajo v višave. Drugod ni bilo nič kaj bolje, le da so ponekod dogajanje pred stečajem začinili z obljubami o čudežnih rešiteljih, s katerimi so si kupovali čas. Tudi danes ne manjka podjetij, ki jih njihovi menedžerji in lastniki brezsramno izčrpavajo. Najnovejši primer sta Factor banka in Probanka. Ti sta denar posojali povezanim osebam in lastnikom, reševali pa ju bomo davkoplačevalci. Podobno se dogaja v podjetjih, katerih posojila bi morala biti, a žal niso, pod budnim očesom »rešiteljev« iz slabe banke.

Je ropanje podjetij pred očmi upnikov mogoče preprečiti? Da, a le tako, da bi ga pravočasno odkrili, karseda hitro ustavili in nato ustrezno sankcionirali. Realnost je, kot že rečeno, žal drugačna. Namesto da bi prostore podjetij po zgledu tujine zapečatili takoj, ko njihovo vodstvo namenoma ne poravna prispevkov zaposlenim ali pa se pojavijo zanesljive informacije o oškodovanju, se odgovorne za propad na položaju pušča tako rekoč do konca. Ko podjetje propade, je prepozno, škoda pa nepopravljiva. Pričakovanje, da bodo upniki s poznejšimi odškodninskimi tožbami nagrabljeno vrnili v stečajne mase, je iluzija. Denar je namreč že zdavnaj na varnem, nepremičnine, to edino oprijemljivo premoženje menedžerjev, pa ustrezno zaščitene pred upniki.

Politikov, ki navadnim državljanom zvišujejo davke in z njihovim denarjem pokrivajo milijardno luknjo v bankah, so polna usta boja zoper gospodarski kriminal. V resnici pa do zadnjega oklevajo s spremembami zakonodaje, s katerimi bi pristojnim organom olajšali odkritje in nato odvzem nezakonito pridobljenega premoženja. Če so sposobni čez noč sprejeti zakon, s katerim (enemu!) bankirju odvzamejo zakonito pridobljeno nagrado, ali zarezati v odhodke množice ljudi, je težko razumeti, zakaj oklevajo pri ureditvi zdaj že zloglasnega zemljiškega dolga. Ta vplivnežem omogoča, da lahko s prevaro pred upniki »umaknejo« premoženje. Bo že držalo: v Sloveniji so očitno še vedno najbolj zaščiteni tisti, ki so povzročili aktualno krizo, vsi drugi pa smo ob molku države prepuščeni njihovi (ne)milosti.