V zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo izdaja Založba ZRC, so izšla zbrana dela Zofke Kveder (tretja knjiga), Edvarda Kocbeka (13. knjiga), Mirana Jarca (druga knjiga) in Vladimirja Truhlarja (druga knjiga) ter nova dopolnjena izdaja zbranega dela Franceta Balantiča.
Tretja knjiga Zbranega dela Zofke Kveder, ki jo je uredila Katja Mihurko Poniž, prinaša pripovedno prozo, ki jo je pisateljica objavila v dnevnem časopisju in revijalnem tisku med letoma 1904 in 1933; na enem mestu je torej zbrana pozabljena, do pričujoče izdaje raztresena kratkoprozna ustvarjalnost Kvedrove. Zbrane pripovedi razkrivajo slogovni pluralizem in nekatere tematske stalnice v njenem ustvarjanju, kot so avtobiografskost, ženske zgodbe, podobe iz vaškega življenja, pripovedi, ki prikazujejo urbano življenje, pa tiste z izseljensko tematiko in zgodbe iz balkanskih vojn. Po mnenju Mihurko-Poniževe gre za izjemno pomembno knjigo v celotnem opusu pisateljice. »V tem obdobju je izjemen tudi njen opus v nemščini in češčini,« je še dejala.
Trinajsti zvezek Kocbekovega Zbranega dela – uredila sta ga Andrej Inkret in Mihael Glavan – prinaša doslej neobjavljeni pesnikov dnevnik iz leta 1933 in tako nadaljuje zvrst, ki jo je Kocbek gojil od leta 1932 praktično vse do konca življenja. V letu 1933 zapisuje Kocbek vanj svoja občutja in misli iz časa, ko je deloval kot učitelj francoščine na gimnazijah v Bjelovaru in nato od jeseni v Varaždinu. Ker ni imel namena, da bi dnevnik kdaj objavil, je vanj še s posebno odkritostjo in brez sleherne distance zapisoval tudi odmeve svojega najbolj osebnega, intimnega doživljanja, poudarjata urednika. Tudi v letu 1933 Kocbeka živo zanimajo vesti o dogajanju v svetu in domovini, ob njih analizira razne družbene pojave in za njimi razbira duhovne tendence ter ločnice. Kot je še poudaril Inkret, je dnevnik pomemben tudi zato, »ker iz prve roke pojasnjuje nastajanje Kocbekove poezije, ki mu je prinesla prepoznavnost, zbirke Zemlja«.
Druga knjiga Jarčevega zbranega dela zajema literatovo neobjavljeno pesemsko zapuščino. Obsega okoli 250 pesmi. Sestavljajo jo dve rokopisni zbirki, Dolomiti in Zlato polje, številne Jarčeve mladostne pesmi, ki jih je pošiljal prijatelju Božidarju Jakcu, ter pesmi, ki niso bile namenjene objavi. Te ljubezenske pesmi so ohranjene večinoma v 877 pismih ženi Zinki, ki so večkrat dolge in obsežne osebne pesniške izpovedi. Pomemben vir s še neznanimi Jarčevimi pesmimi so tudi pesnikova pisma sorodnikom in prijateljem, ohranjene pa so tudi Jarčeve pesmi iz različnih spominskih albumov ženi in sorodnikom, predvsem priložnostne narave. Urednik Drago Bajt je ob tem dodal, da so s tem sklenili Jarčev pesniški opus.
Druga knjiga Truhlarjevega zbranega dela – uredil jo je France Pibernik – v prvem delu prinaša poezijo, ki je pesnik zaradi zapletenih razmer ni mogel sam objaviti, v drugem delu pa pod rubriko Nezbrane pesmi vse, kar je nastalo v njegovi zgodnji dobi. Nova, dopolnjena izdaja Balantičevega zbranega dela, ki jo je prav tako uredil Pibernik, pa prinaša celoten ohranjen ali dostopen Balantičev opus – njegovo rokopisno pesniško zbirko Muževna sem steblika, Venec, nezbrane pesmi in gradivo iz pesnikove ostaline ter pisma. nr, sta