Glavni junak novega romana, boksar, pisatelj in novinar Primož je starejša, odgovornejša in zrelejša različica boemskega (b)luzerja Janija iz Svinjskih nogic. Usodo Golobovih junakov obakrat močno določa socialno ozadje, saj gre za pripadnike tiste skupine, ki bi po izobrazbi in poklicu lahko sodili v srednji sloj, a v zaostrenih družbeno-ekonomskih razmerah in času izginjanja socialne države padejo pod raven revščine. V Sloveniji tedaj v vlogi socialnega korektiva nastopi družina – pritakne sto evrov, pomaga pri nakupu stanovanja, podari vrečko z zelenjavo –, a Golobovi junaki te varnostne mreže nimajo in tako je v obeh romanih močno naglašena razlika med njimi in tistimi, ki še živijo v relativni varnosti in udobju. Ali kot ugotavlja Primož na demonstracijah: »Kaj imam jaz s temi ljudmi? Oni so šli papat, jaz pa domov preštevat položnice. Oni so hoteli rešit svet, jebe se njim za moje položnice.«

Primož je na dnu: v službi ga ne cenijo in mu režejo plačo, finančno je pod ničlo, literarna kariera je v zastoju, boksarska na koncu, oglaša se tudi biološka ura z nabiranjem sala na trebuhu. Počuti se premagano, neznansko utrujeno in bi se najraje prepustil neustavljivem propadu – a nekaj v njem še vedno vztraja. Njegova zgodba je literarni poklon boksarskim junakom s filmskega platna, Rockyju Sylvestra Stallona, Podivjanemu biku Roberta de Nira, televizijskim in filmskim mitom o Muhammadu Aliju. Gre za tip grešnega junaka, ki dela napake, a je v temelju srčen in pošten ter se nenehno pobira s tal s pomočjo živalske vztrajnosti, trme in neverjetne zmožnosti prenašanja udarcev. Zanimivo je, da junaku ne pripade klasični hepiend – ne Rocky, ne Primož, ne Jake LaMotta iz Podivjanega bika ne osvojijo zmagovalnega naslova, čeprav nokavtirajo nasprotnika. Veliko bolj kot zmaga je pomembna uveljavitev logike nenehnega kljubovanja in moto »nikoli se ne predaj«, še posebno značilen za ameriško popularno kulturo. Ali kot bi dejal režiser Podivjanega bika, Martin Scorsese, ring je tukaj alegorija življenja. Ta moralni pouk odseva tudi v trdni narativni strukturi drugega romana, ki smo jo pogrešali v prvencu. Svinjske nogice so bile ravno tako pripoved o nenehnem padanju in pobiranju s tal, a jih je avtor hitropotezno razrešil z nenamerno samolikvidacijo glavnega junaka. Ali boma ye! za razliko od tega vztraja v ciklični strukturi, zgrajeni iz padcev in ponovnih poskusov, čemur se prilega odprt konec.

Filmi niso samo tematski navdih romana Ali boma ye!, temveč tudi slog in postavitev dogajanja koketirata s filmsko in scenaristično naracijo. Poleg natančne časovne določitve scen je tu še scenografija z opisi interierja in eksterierja, jasna razporeditev oseb v prostoru, določitev starosti, fizičnih karakteristik in kostumografije, tudi pogovori so nekajkrat zapisani kot dialogi dramskih/filmskih oseb. Pogovorov je veliko in Golob je mojster gostilniškega diskurza, rezerviranega za Primoževe pajdaše, v katerem se kažeta skupinska dinamika ter spekter osebnostnih drž in kulturnih obrazcev, od stereotipov, rasizmov in mačizmov do inteligentnih provokacij, črnega humorja in komičnih nesporazumov. Kljub temu je jezik Ali boma ye! v primerjavi s prvencem bolj umirjen in bližje standardnemu, kar ustreza zrelejšemu junaku in nezaznamovanemu tretjeosebnemu pripovedovalcu. V Svinjskih nogicah smo za razliko od tega imeli prvoosebnega pripovedovalca, boema, ki se mu je prilegla logika živega »nakladanja« v slengu z vsemi možnimi zastranitvami, retoričnimi ponavljanji, vulgarizmi in jezikovnimi oporami. Težko pozabim zgražanja nekaterih kritikov, ki so se takrat spravili na Golobov pogovorni jezik in ga, kot da nikoli ne bi slišali za estetiko ulice in podtalja, obtožili, da je »neliteraren«. S tem pa so, vede ali nevede, implicirali obstoj posebnega »literarnega« jezika, kar za seboj povleče domnevo o obstoju registra določenih »literarnih« izrazov, kodeksov in pravil, ki naj bi jih literat vrhunsko obvladal. Takšen pristop približuje literaturo konceptu obrti, kjer je sicer možna jezikovna virtuoznost, ni pa zaželena ustvarjalna svoboda v smislu pisanja proti toku in uveljavljenim pravilom.

Ravno zato je razveseljivo, da je bil prvenec nagrajen s kresnikom, s čimer je bil Golobov slog »rehabilitiran«, domneva o nedotakljivosti jezika pa opuščena. Kljub temu sam pisatelj ni prebolel nanesenih »žalitev« in je v drugem romanu čutil potrebo, da vrne udarec. Zato je vključil citat iz svojega prvenca, ki ga ostro napade groteskno karikirana fiktivna (?) novinarka, in stvarna citata iz negativnih kritik, ki jim je pristavil še opis kritičark, v katerem brez težav prepoznam vsaj eno kritičarko mlajše generacije. Avtor, ki je veljal za osamljenega jezdeca po prerijah slovenske literarne scene, se je tako paradoksalno pridružil tej isti sceni v enem njenih ključnih vedenjskih vzorcev, javnemu izražanju užaljenosti in maščevanju kritikom. Na srečo to ni edini razlog, da Goloba obravnavamo kot integralni del literarnega prizorišča; predvsem je tak razlog dejstvo, da se je v razmeroma kratkem času profiliral v avtorja, čigar dela z zanimanjem pričakujemo.