Opus, ki je nastal tudi za rešetkami

Od poliglota do boksarja

Vitomil Zupan se je rodil učiteljici Ivanki in Ivanu, poročniku v avstro-ogrski vojski, ki je na ruski fronti padel, ko je bilo sinu komaj dve leti. Nekaj let za tem se je mati poročila s profesorjem, dramatikom in prevajalcem Adolfom Robido, ki je tedaj premogel eno največjih zasebnih knjižnic v Ljubljani ter je svojemu pastorku nudil kakovostno in raznovrstno intelektualno vzgojo. Ta se je že v mladih letih zanimal za literaturo, filozofijo, psihologijo, fiziko in matematiko, govoril je več tujih jezikov, celo staro grščino, kasneje pa se je učil tudi kitajščine in prevedel poezijo Mao Zedonga. Sicer je v njegovem življenjepisu moč najti kar nekaj prevodov za radio, televizijo in gledališče.

Že kot fantič je pisal zgodbe in poezijo ter jih šival v zvezke, a je to skrival pred drugimi, saj je biti pesnik zunaj šole takrat pomenilo omalovaževalno besedo. Zato se je raje posvetil športu: hribolazenju, smučanju, plavanju, predvsem pa boksu. Toda mladost mu je zagrenilo nespametno dejanje. Ob druženju z vrstniki je nekoč iz žepa potegnil revolver. Ker naj bi bili prvi dve luknji v bobniču prazni, je najprej za šalo nameril vase, nato pa še v prijatelja. V drugo je počilo. Policija je sprejela to verzijo zgodbe ter ga ni obtožila uboja. Dogodek je opisan v več romanih, najbolj precizno v zadnjem delu, Apokalipsa vsakdanjosti (1988). Po tragični nesreči je pobegnil na morje in mornarske izkušnje kasneje popisal v pripovedi Zasledovalec samega sebe (1975).

Prvi literarni zamah je Vitomil Zupan naredil z novelo Črni šahovski konj, ki so mu jo leta 1933 objavili pri Mladiki. V začetnih letih je pogosto objavljal pod različnimi psevdonimi, kot so bili denimo Frideric Van Klaas, J. Kras, Sam Ris ali Langus. Sicer pa je njegovo ustvarjanje v veliki meri krojila druga svetovna vojna. Brez pomislekov se je pridružil Osvobodilni fronti ter na osvobojenem ozemlju v Beli krajini delal za radio OF in pisal igre za partizanski oder. V romanu Komedija človeškega tkiva (1980) je prostor odmeril predvsem pripovedim izza okupatorske bodeče žice, ko je bil v letih 1942 in 1943 kot ilegalec zaprt v Ljubljani, Čiginju in Gonarsu. Za tem se je pridružil partizanom in drugi polovici vojnega obdobja pozneje posvetil širši javnosti verjetno najbolj znan roman Menuet za kitaro (1975). Prvi osnutki za to delo, ki v psihološkem tonu pozornost posveča gverilstvu, so nastali že leta 1944 v brigadi, a se je Zupan nato na pisanje pripravljal skoraj 30 let ter ga v čistopis pretopil šele leta 1973. Menuet za kitaro je bil na eni strani popljuvan, češ da gre za nemoralno svinjarijo, na drugi pa doživel navdušenje bralcev, še posebej za tem, ko je režiser Živojin Pavlović po njem posnel film Nasvidenje v naslednji vojni.

Pisanje s sajami in rjo

Leta 1948, leto za tem, ko je za igro Rojstvo v nevihti (1945) prejel prvo Prešernovo nagrado, je bil Vitomil Zupan obtožen nemorale in perverznosti, poskusa uboja, poskusa posilstva, sovražne propagande, izdaje domovine in vohunstva. Marsikaj iz obtožnice je bilo seveda privlečeno za lase, a so ga vodilni na vsak način želeli strpati v zapor zaradi njegove antikomunistične pozicije in prepričanja, da v literarnih delih ni kazal ljubezni do domovine in partizanstva.

Tožilce je dodatno vznemirila šala, ko je neke noči v povojnem obdobju telefoniral znancu na visokem položaju, češ da je švicarski radio poročal, da je Tito odstopil. Osemnajstletno zaporno kazen, od česar je nato odsedel sedem let, je začel leta 1948 kot številka 4673 na Poljanskem nasipu v Ljubljani, bil pa je zaprt tudi v Mariboru, Novem mestu in na Igu. Ponudili so mu, da bi kazen namesto v zaporu prestajal v norišnici, a se je tega na vse pretege branil. V zaporu se je zoper smrt boril s poezijo. Na skrivaj je ustvarjal vse, od bridkih tožb, erotičnih pesmi, historičnih epov in prigodnic pa do hvalnic življenja in otroških pravljic. »Ali bom do konca žaloval? Ali ne pojde kelih mimo mene? Čemu gledamo in čakamo? Čemu živimo?« se mu je med drugim zapisalo med skoraj 60.000 zaporniškimi verzi.

A večino časa, prebitega v celici, mu ni bilo dovoljeno uporabljati svinčnika in papirja, zaradi česar se je posluževal drugačnih materialov. »Iz metle, ki so mi jo dajali v celico zjutraj, da pomedem, sem izpulil debelejši sirek, s podkvico s pete sem si odrezal čopek las, iz hlač izpulil nit – in napravil čopič. Iz saj in rje (z večno mrzlega radiatorja) sem zmešal tinto. Pisal sem na sekretni papir. V tem sem občutil veliko svobodo, upornost – in celo nekak up,« se je nekoč izpovedal. Vse zapisano mu je pomagala tihotapiti neka medicinska sestra, saj je bolehal za tuberkulozo in diabetesom. Predaja je potekala v času, ko je ugasnila luč zaradi rentgeniziranja, kar pa je trajalo le kakšnih pet sekund, jetnik pa je bil obenem še vklenjen, zaradi česar je podvig terjal veliko vaje.

Vsa zaporniška poezija je bralce dosegla šele leta 2006, ko je bila objavljena v sedmih knjigah, ki vsebujejo 25 pesniških zbirk. Na kup jo je zbrala pesnica Ifigenija Simonović, ki je tudi »najglasnejša« pripovedovalka biografije Važno je priti na grič. Z Zupanom se je še kot študentka družila v sedemdesetih letih in z njim prebijala čas v dolgih pogovorih, saj je v njej videl mlado dekle, ki ga je bilo voljno poslušati. Pripovedoval ji je tudi o vseh obtožbah: »Ob tem se je prizanesljivo smehljal, bil je sarkastičen, saj se mu je zapirati nekoga zaradi besede zdelo skrajno nesprejemljivo. Vedel je, da so bile osebe, ki so tedaj odločale o kulturi na Slovenskem, neizobraženci in politični prevaranti.« Sogovornica je leta 2007 pod naslovom Pesmi s »prostosti« uredila še pesmi iz obdobja po jetništvu, edina pesniška zbirka, ki je izšla za časa Zupanovega življenja, pa je bila Polnočno vino (1973).

Pogon radovednosti in dvoma

Izkušnje arestanta je orisal v številnih delih, leta 1982 pa je smel iziti roman Levitan, ki podrobno popisuje resničnost za rešetkami. Tudi ko je bil na svobodi, so Zupanova dela izhajala s precejšnjim zamikom, saj se je pogosto loteval tabuiziranih tem in vstavljal erotične prizore. Roman Vrata iz meglenega mesta (1968) je bil objavljen s približno 20-letnim zamikom, delo Klement je bilo napisano leta 1942, izšlo pa je šele leta 1974, Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo (2011) je dobila bralce šele 73 let po nastanku. Kljub vsemu je leta 1984 v njegove roke šla še druga Prešernova nagrada, podeljena za literarni opus, medtem pa je prejel še dve Župančičevi nagradi.

Zupan, ki je po izpustu iz zapora diplomiral iz gradbeništva, je v vseh svojih delih, tudi scenarističnih, pisal skozi prizmo lastnega življenja oziroma dogodkov, ki jim je bil priča. Tako je skorajda celoten njegov opus mogoče označiti kot obsežno avtobiografijo. Vselej je ustvarjal na pogon radovednosti, dvoma in provokativnosti ter stremel k modelu modernistične literature. »Posebej me zanimajo meje človekove zavesti, zato mi pravzaprav tudi najbolj prija proza, ker v prozi grem lahko najgloblje v izvire človekove zavesti sploh, v odnose med zavestmi posameznikov, ki se včasih prekrivajo,« je dejal v še neobjavljenem intervjuju z Milanom Ljubićem leta 1973.

Kot se spominja Ifigenija Simonović, je avtor vselej ustvarjal natančne osnutke za romane. »Trdil je, da roman ni sestavljen iz velike zgodbe, temveč iz podrobnosti.« Poezijo pa je pisal neprestano; na serviete ali koščke papirja od cigaret. »To so bili nekakšni prebliski v kavarnah in gostilnah. Pesem je vselej nastala kot prvi zapis.«