Ne delajmo si utvar: poslanci ne odločajo po svoji pameti ali vesti, grehi interpeliranih ministrov ne igrajo pri odločitvah nikakršne vloge. Tako bo tudi popotovanje ministra Omerzela po pozitivni in socialdemokratski poslanski skupini zgolj še ena predstava več. Koga pa v resnici briga, da je Omrzel od vsega začetka mandata v navzkrižju interesov, ko deluje kot minister in kot podjetnik? Koga v resnici briga, da ni minister Omerzel nič manj kriv za erozijo zaupanja v poštenost politike kot pred njim minister Stepišnik? Nikogar, tako je, odločanje o (ne)primernosti je prepuščeno koalicijski matematiki. Če bo Lukšič presodil, da je čas za predstavo moči ali morda celo za konec koalicije, lahko Omerzel pred poslanci predloži dokaze, ki bi v Vatikanu zadoščali za beatifikacijo, pa bo njegov čas v vladi končan. Navsezadnje bo o njegovi usodi odločal tudi odnos do naložbe v TEŠ, kjer obstanejo ali padejo tudi največji junaki. Tudi pozitivna skupina čaka le na namig šefa. Edini, ki mu bodo zanesljivo namenili podporo, so njegovi strankarski kolegi. Svojih ne mečejo volkovom, to je zlato pravilo.

Tako je tudi z zavezanostjo integriteti in boju proti korupciji. Na načelni ravni smo seveda vsi proti, težava nastane, ko smo vanjo vpeti sami ali kdo od »naših«. Primer ministra Omerzela ni nič drugačen. Dokler bo dovolj »naših«, se zadeve ne bodo premaknile. Lahko da se je generalni direktor policije v četrtek pohvalil, da bodo vrste preiskovalcev s področja gospodarskega kriminala in korupcije okrepili z več deset novimi zaposlenimi – nekaj na Nacionalnem preiskovalnem uradu in nekaj na policijskih upravah, in lahko da je premierka Bratuškova na sestanku, namenjenem zgolj boju proti korupciji, napovedala, da bo to prioriteta vlade, a pravi preizkusni kamen šele prihaja. Pozabite na tajkunizacijo, pozabite javne razpise, na katere se prijavljajo podjetja ministrov, pozabite na »pozabljene« naročilnice drugih ministrov in izgovorjene cenejše letalske vozovnice tretjih ministrov, prihaja čas razprodaj podjetij, ki so ali še bodo končala na slabi banki. Korito se bo spet napolnilo in v odvisnosti od tega, koliko »naših« se bo zbralo okoli njega v idealnem položaju za pobiranje najboljših kosov, se bo recipročno zmanjševala tudi »zavezanost« boju proti korupciji, beseda integriteta pa se bo umaknila znanim floskulam o tem, kako zakon nečesa izrecno ne prepoveduje.