Človek, ki se loteva posla, je zanj pogosto celo pomembnejši kot poslovna ideja. Vztrajnost pri mladih podjetnikih uvršča na vrh seznama lastnosti, ki jih morajo prinesti s seboj. Prihodnja dva dni bo v Sloveniji mladim podjetnikom spregovoril predvsem o strahu na začetku njihove poslovne poti. »Strah in podjetništvo sta dobra prijatelja,« v šali pove Colonna. Toda morebiten neuspeh je treba jemati kot del posla. Šele potem, če se iz neuspeha ničesar ne naučiš, pride do poraza, pravi.

Slovenija je zdaj že šesto leto v recesiji. Kakšen učinek ima tako dolgo obdobje nestabilnosti na podjetnike, ki šele začenjajo svojo poslovno pot?

Nisem ekonomist, sem pa opazovalec in kot vlagatelj v podjetja sem v tem času sodeloval s podjetniki. Tudi ZDA so v recesiji skoraj toliko časa in so se ves čas premikale med okrevanjem in recesijo. Specifičen vpliv dolgega ekonomskega obdobja nestabilnosti je, da začne primanjkovati kapitala. Ne vem, kakšen je bil vpliv na slovenska start up podjetja, toda na splošno velja, da dolgo obdobje negotovosti osuši razpoložljivost kapitala. Tradicionalni kupci in trgi se začenjajo krčiti.

K ekonomskim je treba dodati še psihološke vplive. Vzpostavi se ozračje strahu, ki se odraža predvsem v potrošniških navadah. Tudi če razpolagamo z denarjem, smo zadržani do zapravljanja, ker ne vemo, kaj nam bo prinesel jutri.

Danes bom predaval o tem, kako takšni negotovi časi predstavljajo priložnosti za zagon novih podjetij. Že v preteklosti se je pokazalo, da je nova podjetja, ki nameravajo zarezati v pogačo obstoječih, najbolje ustanavljati v času krize oziroma upočasnitve gospodarstva. V takšnem obdobju je namreč pozornost obstoječih podjetij preusmerjena. Prestrašena so in niso pripravljena vlagati v nove ideje.

Kot pravite, strah obstaja med obstoječimi podjetji, ki jih naskakujejo nova podjetja. S kakšnimi strahovi pa se soočajo ti novinci?

Prvi strah je zagotovo neuspeh. Za njim se nanizajo plasti drugih strahov: izguba vsega denarja. Podjetnik, ki začenja svojo podjetniško pot, pogosto zapusti redno delovno mesto ali pa ga odpustijo. Začenja živeti s svojimi malimi prihranki, če jih sploh ima. Družina je torej soočena z ekonomsko nestabilnostjo in tveganji. V mnogih kulturah, kjer spol igra močno družbeno vlogo, so lahko denimo moški, še posebno med 30. in 50. letom starosti, razumljeni kot hranilci družin. Ta njihov družbeni položaj se postavi pod vprašaj, če bi jim spodletelo. Moški si denimo misli, da v primeru njegovega neuspeha njegovi otroci ne bodo mogli študirati na univerzi.

Potem je tukaj še strah pred ponižanjem. »Vsakdo mi je rekel, da mi ne bo uspelo. Vidiš, prav so imeli,« si govorijo nekateri. Obstaja tudi strah pred lastnim popolnim izbrisom zaradi neke zamisli, ki ste jo poskušali doseči, pa vam ni uspelo. Pa vendar, ste mar zaradi tega, ker vam je spodletelo, slab človek?

Če so to glavni strahovi prihajajočih podjetnikov, se obstoječi podjetniki bojijo izgube svojega statusa, moči, prihodnosti v službi. Gre za strahove, ki bi jih lahko umestili v prostor egoizma: kaj se bo zgodilo z mano, če se podjetje spotakne?

Kriza predstavlja priložnost za nova podjetja. V Sloveniji imamo že nekaj let kar živahno start up prizorišče. Po razpoložljivih podatkih je bilo od leta 2007 v start up podjetja vloženih 53 milijonov dolarjev (večino tega kot tvegani kapital iz tujine). Kljub temu ta znesek predstavlja le kapljico v morju možnega in potrebnega. Zakaj je po vašem mnenju slovenska vlada, ki je sicer ustanovila družbe tveganega kapitala, še vedno zadržana do večjih naložb v nova podjetja?

Ne vem, ker ne poznam dovolj dobro stališč slovenske vlade. Lahko pa vam povem, da gre pri investiranju s pomočjo tveganega kapitala za zelo tvegan posel. Gre za investicijo, ki predstavlja veliko tveganje, hkrati pa ponuja tudi velik donos. To preprosto izhaja iz dejstva, da veliko poslovnih idej, ki so financirane s pomočjo tveganega kapitala, propade. Delež tovrstnih podjetij, ki jim ne uspe, ni samo 50 odstotkov, temveč se giblje med 90 in 95 odstotki propadlih idej. Po mojih izkušnjah se večina vladnih predstavnikov ne počuti udobno pri tako visokem deležu neuspešnosti, da bi se odločila za naložbe. Hkrati ne zaupajo, da jim bo tisto eno uspešno podjetje izmed desetih zagotovilo visok donos, denimo na ravni 40 odstotkov. Takšne statistike, ki so nekaj povsem običajnega za vlaganja s tveganim kapitalom, so strašljive za vladne predstavnike. Kaj bi se zgodilo, če bi se vaš minister za finance denimo odločil ustanoviti sklad s tveganim kapitalom v višini 200 milijonov dolarjev, ob tem pa dodal, da bo 90 odstotkov podjetij, ki jih bodo financirali, propadlo? Verjetno ne bi bil več dolgo minister...

Zagotovo bi vsaj v parlamentu ustanovili posebno preiskovalno komisijo.

(smeh) In to preiskavo bi vodili ljudje, ki vedo zelo malo o poslu.

Prav, razumem vaše stališče. Toda kdaj bi država vendarle morala biti pripravljena tvegati z investicijami?

Država sploh ne bi smela biti v investicijskem poslu. Prav nasprotno pa se mora truditi pomagati uveljavljenim investitorjem, ki vedo, kaj počnejo, in so pripravljeni tvegati. Prilagoditi bi morali davčni sistem. S tem ne mislim, da bi davke morali kar ukiniti. Davki niso slaba stvar, vendar pa lahko predstavljajo prepreko. Danes zjutraj sem sedel na sestanku s skupino vlagateljev, ki so pripravljeni ustanoviti majhen sklad tveganega kapitala v višini 150.000 evrov. Na sestanek so prišli s kupom dokumentov, ki je v širino meril 15 centimetrov. Šlo je za same vladne predpise. Glejte, to res ni potrebno. Saj gre vendar za moj denar, ki sem ga pripravljen investirati v slovenska podjetja, toda za to, da ugotovimo, kako izpeljati to naložbo, potrebujem sedem mesecev. To je noro!

Birokracija torej.

Da, birokracija je težava. Ne gre torej za pomanjkanje denarja ali pripravljenosti za investiranje, težava je kompleksnost samega procesa, da neki denar v državo vložiš ali pa ga iz nje vzameš. Živimo v časih globalne ekonomije, ko se denar mora svobodno gibati.

Od našega predsednika smo v njegovi novoletni poslanici lahko slišali, da mora Slovenija postati Silicijeva dolina Evrope...

Vsi želijo biti Silicijeva dolina nečesa. Ste to opazili? (smeh)

Kakšen je torej recept za to, da postanemo Silicijeva dolina?

Obstaja krasna knjiga mojega prijatelja Brada Felda Startup Communities, v kateri lepo razloži, katere komponente so potrebne za to, da pride do ustanovitve skupnosti start up podjetij. O tem namreč govoriva, če misliva na primer Silicijeve doline. Zagotoviti morate prijazno okolje s tehnološkimi inovacijami. Prav te namreč lahko pripomorejo k ustanovitvi številnih novih tehnoloških podjetij, sproži pa se tudi sveža ekonomska aktivnost. Do nje ne pride nujno zaradi tega, ker bi bil vpliv novonastalih podjetij na gospodarstvo zelo velik, temveč zaradi tega, ker obstaja »halo efekt« (posledica pestre poslovne aktivnosti pri rojstvu teh podjetij, op. p.) na preostale dele gospodarstva. Hkrati pride tudi do zaustavitve bega možganov, najpametnejši ostanejo in ustvarjajo novo gospodarsko aktivnost.

Po mojem mnenju lahko torej vlada največ naredi s tem, da se umakne s poti. Ozre naj se po politikah, ki onemogočajo inovacije, jih odpravi in hkrati stori to, kar delajo vse vlade – zaščititi mora ljudi. Sočasno je treba za nova podjetja zagotoviti tudi zadostno število mentorjev, zgodbo nastajajočih podjetij pa pripeljati iz države do investitorjev. Kot so mi povedali, večina start upov v Sloveniji dobiva podporo od pospeševalnikov gospodarstva iz Evrope. Kdaj boste v Sloveniji ustanovili svoj pospeševalnik?

Ga že imamo – univerzitetni inkubator v Ljubljani.

Prav, a vedno sem malce sumničav, ko velike inštitucije ustanavljajo pospeševalnike. Raje imam inkubatorje, ki se jih lotijo podjetniki. Rad bi videl, da bi prišlo do ustanovitve neodvisnega inkubatorja, v katerem bi se združili skupini vlagateljev in izkušenih podjetnikov. Bodočim podjetnikom bi torej morali že uveljavljeni kolegi predavati o izkušnjah iz prakse, ne pa teorije.

Kar nekaj prihajajočih slovenskih podjetnikov je v minulem letu denar za svoje poslovne zamisli uspešno poiskalo na različnih spletnih platformah za množično zbiranje denarja. Se vam zdi, da Kickstarter in druge platforme prevzemajo posel, ki bi ga morala opravljati vlada?

Državi se ni treba ukvarjati s financiranjem start up podjetij. Vlada mora vzpostaviti pogoje, da bodo ta podjetja lahko financirali. S takšnimi zakonskimi okviri bi lahko zagnala slovensko gospodarstvo in dosegla celo to, da se ljudje ne bi več izseljevali, temveč bi se sem zaradi vlaganj v gospodarstvo tudi priseljevali.