Zato ni in ne sme biti prostora za evforijo. Za Deničevo ekipo je šele prva (precej lažja) polovica poti do Katarja, druga bo junija v dodatnih kvalifikacijah. Takrat jo čakata »uri resnice«, ko se bo pomerila s precej močnejšimi nasprotniki, kot so bili v kvalifikacijah. Med možnimi nasprotniki so (če ne bo na EP na Danskem večjih presenečenj) Islandija, Madžarska, Norveška, Srbija, Poljska, Rusija, Švedska..., proti katerim pa ne bo v vlogi velikega favorita, čeprav dosežki na zadnjih dveh velikih tekmovanjih kažejo drugače. Morebiten spodrsljaj v dodatnih kvalifikacijah bi povzročil, da Slovenije ne bi bilo že na drugem zaporednem velikem tekmovanju v dveh letih, kar bi pomenilo katastrofo, po najbolj črnem scenariju lahko tudi začetek konca. Brez dvoma pa Deničevo slovo in dokaj realen konec sanj o OI 2016. Zagotovo bi bil to hud udarec tudi za RZS, kajti moška reprezentanca je paradni konj slovenskega rokometa in edina, ki jo je mogoče uspešno tržiti.
Zaradi lanskega neuspeha proti Belorusiji je Slovenija ostala brez EP na Danskem in se sama pahnila v kvalifikacije za SP 2015 v družbi bolj ali manj rokometnih eksotov. Rokometaši so po lastni krivdi padli v brezno in si otežili pot v Katar, a tisto, kar so si sami skuhali, so skozi kvalifikacije morali tudi sami pojesti. Namesto nastopanja med evropsko elito na Danskem se je Deničeva »kazenska ekspedicija« med božičnimi in novoletnimi prazniki mučila na pripravah za tekme z neuglednimi nasprotniki, kar je dobra šola in opozorilo za prihodnost. Pred odločilnima tekmama s Švico in Ukrajino so bile v slovenskem taboru vidne živčnost, slaba volja, anemičnost, ravnodušnost, klavrno vzdušje, kajti voda je prišla do grla. A tako v Schaffhausnu kot Velenju je sledil neverjeten preobrat: igralci so pokazali pravi značaj, zmagovalno miselnost, kolektivni duh, resen pristop, željo, motiv, bojevitost, lakoto po zmagah... Vse to je spominjalo na Slovenijo iz Srbije in Španije, izbrana vrsta pa je v Rdeči dvorani na tekmi, ki je bolj kot na rokomet spominjala na rokoborbo in gladiatorske igre, dokazala, da (še) ima jajca in da je vse v glavah.
Uspeh v kvalifikacijah za SP je sočasno zakril tudi nekatere bolj ali manj čudne poteze, ki bi ob morebitnem spodrsljaju privrele na plan in bi lahko bile močan argument drugače mislečih. Odhod Jureta Dolenca na rojstvo otroka v Francijo, zaradi česar ni igral v Ukrajini, kjer je Slovenija izgubila, neprihod Primoža Prošta na priprave v Zreče iz istega razloga (zadeva se je tudi dolgo skrivala pred javnostjo), odhod Uroša Zormana na revijalno tekmo v ZDA med prazniki (dolgo in naporno potovanje med pripravami)... Stvari, ki so po človeški plati sicer normalne in legitimne, a bi jih bilo v vrhunskem športu mogoče izpeljati tudi drugače, kar potrjujejo številni primeri iz tujine. Toda odločitve nekaterih gre mogoče delno razumeti tudi v luči zanje neprijetnega dejstva, da jim RZS še vedno ni izplačala nagrad niti za dosežek na EP 2012 niti na SP 2013.