Odkar so Grega Žemlja, Blaž Kavčič in Aljaž Bedene prišli v elitno stoterico, so boljši poznavalci zakulisja v slovenskem moškem tenisu poudarjali, da se zadaj skriva še nekdo. Nekdo, ki lahko vse tri še preseže. Nekdo, ki je v Združene države Amerike odšel zato, da bo poleg igranja na pesku postal tudi specialist za igro na trdi podlagi. Nekdo, ki je hkrati razmišljal tudi o življenju po koncu kariere in že skoraj končal študij. Ter nekdo, ki noč pred tekmo raje spi sam kot pa z dekletom, da je na dvoboj resnično povsem pripravljen.
Vse to je Blaž Rola. Mladenič, ki se je rodil leta 1990, doma pa je s Ptuja. Hitro je pokazal svoj talent. Bil je med najboljšimi mladimi igralci doma in v tujini. Pred sedmimi leti je imel v kvalifikacijah na mladinskem turnirju OP Avstralije med nasprotniki tudi Avstralca Bernarda Tomića, med njima pa ni bilo bistvenih razlik. Nato je Avstralec prišel v svetovni vrh in bil že 27. na svetu, Rola pa je izginil iz teniške srenje. Rezultati niso več sledili njegovim željam, zato se je odločil za korak nazaj, toda z namenom, da bo nekoč storil dva naprej. Odšel je na študij v ZDA, profesionalni tenis pa je pustil ob strani. »Po slabem začetku zimske sezone leta 2010 so mi misli začele letati vsepovsod, v glavi pa sem imel tudi študentski tenis. Odšel sem na uradni obisk v Ohio, da mi predstavijo študijski in teniški program, kar se je zgodilo marca 2010. Tam sem bil skupaj z mamo, že po prvem dnevu pa sva se oba zaljubila v to univerzo. Sploh nisva vedela, kaj pričakovati, a so nama nato oči kar padle ven,« se spominja Rola. »Glavni razlog za odhod v Združene države je bil teniški program, saj so mi ponudili vse, kar sem želel. Napredoval sem na trdi podlagi, zraven pa sem lahko še kakovostno študiral.«
V Ameriki osvojil enako kot McEnroe
Poleg izobrazbe in teniškega znanja je v Ohiu dobil še veliko drugega življenjskega kapitala. Spoznaval je namreč druge kulture, zraven pa dobil veliko novih poznanstev in prijateljev. Na študijski smeri mednarodno poslovanje je končal tri letnike, letos pa je svoj status na univerzi zamrznil. »Kot dober športnik sem na univerzi dobil priložnost, da se zdaj popolnoma posvetim profesionalnemu tenisu. Po končani karieri se lahko vrnem na univerzo, da končam še zadnji letnik ter dobim diplomo. Takšen je tudi moj načrt. Za menoj so vendarle tri težka leta, ko sem garal tudi za knjigami, česar nočem vreči stran. Hočem imeti tudi dobro izobrazbo.«
Z univerze je med teniške profesionalce odšel v velikem slogu – kot vseameriški študentski prvak NCAA. Resda ne gre za turnir, ki bi imel v svetu tenisa kakšno posebno veljavo, a zato veliko pove o nadarjenosti igralca, saj so to lovoriko v svoji mladosti osvojili tudi takšni velemojstri, kot so dvojčka Bob in Mike Bryan, John McEnroe, John Isner... »Nastopili so vsi najboljši študentski igralci. Letošnja konkurenca se mi ni zdela tako močna kot v preteklih letih, a še vedno gre za posameznike, ki spadajo v rang najboljših 300 igralcev na svetu,« je dejal nadarjeni Slovenec.
Krst je imel kar na poroki
Rola ne skriva, da so njegovi največji podporniki in sponzorji starši. »Vložen denar je tveganje, ki ga moramo sprejeti. Na to gledamo kot na naložbo, imam pa veliko srečo, da imajo starši dovolj finančnih sredstev, da lahko podpirajo mojo teniško kariero. Upam, da mi bo uspelo uresničiti družinske želje,« pravi mladi Štajerec. Del sredstev je namenil tudi sodelovanju s psihologinjo Tanjo Kajtna, ki je v njegovi ekipi že štiri leta. »Na začetku je bila moja zategnjenost na tekmi velika. To sva že precej popravila, zdaj pa delava še pri malenkostih. Tenis je zelo povezan s psihično pripravljenostjo, zato mi tovrstna pomoč precej pomaga.«
Rola zdaj pobira sladke sadeže načrtnega dela in odrekanja. Pred dnevi se je namreč prvič uvrstil v glavni žreb turnirja za grand slam, postal je tudi že član slovenske reprezentance, poleti pa je osvojil dve zlati kolajni na sredozemskih igrah. Za izbrano vrsto je sicer debitiral leta 2010 proti Bolgariji na Otočcu. Brez krsta prijateljev iz reprezentance ni šlo, saj se je moral sleči do spodnjega perila, nato pa z napisom Slovenija na glavi vdreti na bližnjo poroko ter pred skoraj stotimi ljudmi zakričati: »Slovenija tri, Bolgarija 'nula'!«
Kup peripetij je Rola doživel tudi na sredozemskih igrah v Turčiji. Vseskozi je predvideval, da bo igral na trdi podlagi, a ko je prišel na prizorišče, je ugotovil, da bodo dvoboji na pesku. »Prišlo je do nesporazuma, saj sta Teniška zveza Slovenije in Slovenski olimpijski komite dobila napačno informacijo, da se v Turčiji igra na trdi podlagi. Tako sem bil celo v dvomih, ali naj igram,« je povedal Rola. Prvo kolajno je osvojil v dvojicah s Tomislavom Ternarjem, a finale se je končal šele ob tretji uri zjutraj. »Takrat sem tudi izvedel, da bom moral naslednji dan v finalu posameznikov igrati na tri dobljene nize, česar nisem še nikoli v karieri, vsaj ne na uradni tekmi. Samo za glavo sem se prijel in si rekel: 'Joj, jutri bo še zelo dolg dan.' To se je tudi uresničilo, saj se je finalni dvoboj zavlekel vse do petega niza, s tekmecem pa sva igrala več kot štiri ure,« se spominja.
