Kitajska se je težav lotila veliko bolj načrtno in predvidljivo, z nenormalno velikim povečanjem naložb v gradbeništvo in infrastrukturo. V prvih letih je bil ta ukrep izjemno blagodejen za globalno gospodarsko rast, a se je v poznejših letih izkazal za tipično centralno plansko napako, ki se kaže v alokacijski neučinkovitosti, mestih »duhov«, visoki ravni dolga lokalnih skupnosti in posledično bančnih težavah.
Nemška preračunljivost in bolj dolgoročna ekonomska politika sta pustili izjemno močan pečat na dogajanje v Evropi. Če se je vpeljava skupne denarne politike zgodila pred svojim časom, torej brez vseobsegajoče politične složnosti, je bila kriza kot naročeno primerna za nov krog harmonizacije Evrope. Seveda pa je bila posledica evropska dolžniška kriza. Ta je državam v težavah omogočila začetek reševanja prej kronično nerešljivih težav in vpeljavo strukturnih reform, ki jim bo v prihodnosti omogočila izboljšanje dolgoročne konkurenčnosti.
Na podlagi različne zgodovine imajo v tem trenutku tudi centralne banke različne programe. Ti pa močno vplivajo na obvezniške trge. FED je decembra začel zniževati nakupe ameriških obveznic. To so v preteklem letu v zahtevano donosnost vgradili tudi imetniki ameriških obveznic. Globalni dolarski obvezniški indeks se je v preteklem letu znižal za okoli 10 odstotkov. Na drugi strani pa je obvezniški indeks v evrih pridobil okoli dva odstotka. Evropa namreč šele počasi izhaja iz krize in zato Evropska centralna banka še ne kaže znamenj monetarnega zaostrovanja.
Še več, na januarski novinarski konferenci so v še močnejšem tonu poudarili svojo sproščenost. Glede na novo retoriko Maria Draghija lahko pričakujemo nizke obrestne mere vsaj do sredine leta 2016. Želijo tudi, da bazične dolgoročne obrestne mere ne bi sledile ameriškim, pa še nadaljevanje velike normalizacije obrestnih mer med severom in jugom. V primeru drugačnega scenarija so pripravljeni odgovoriti z uporabno drugih nestandardnih orodij. Glavna neznanka pa v tem trenutku ostaja: čemu tako drag evro?
