Pogovor z Ivom Janom: Doma najdem notranji mir, da napolnim baterije

A se jih ne vidi? (Smeh.) Imam jih kar nekaj, ampak vseeno se mi zdi, da je Olimpija zelo dobra izkušnja zame, saj sem si vedno želel biti glavni trener. Sprva sem predvidel, da bom začel z mlajšimi selekcijami, a se mi je priložnost v članski vrsti ponudila že prej. Za zdaj še vedno zelo uživam v tem poslu. Imam zelo dobro skupino fantov, s katerimi je dokaj lahko delati. Tako kot v življenju se nam dogajajo vzponi in padci.

Odkar sem trener, mi je veliko težje. Ko sem bil igralec, sem na dogajanje na ledu lahko vplival. Zdaj se je vpliv zmanjšal, saj je moja naloga med tekmo hokejistom dajati informacije, kako naj odigrajo. Če sem odkrit, bi mi bilo veliko lažje, če bi imel ob sebi pomočnika, saj se med tekmo zgodi toliko malenkosti, da vseh pač ne moreš videti. A fantje so zelo potrpežljivi, hokej jemljejo zelo resno in zelo pozitivno. Gradim sistem, ki temelji na poštenem medsebojnem odnosu. Zdi se mi, da smo ga zelo hitro vzpostavili. Nihče ne izkorišča tega položaja, tudi sam sem potrpežljiv. Zagotovo pa me porazi morijo, tu nimam česa skrivati. Zlasti me je zapekel nedavni v Dornbirnu (1:8, op. p.), ki je bil posledica vseh stvari, ki se dogajajo znotraj kluba, a nanje nimamo vpliva.

Že kot igralec sem ga ob prihodu domov poskušal izklopiti. Včasih je to zelo težko, ampak se prisilim, da svoj čas takrat namenim družini, ki mi pomeni več kot kar koli drugega. Ni vedno vse tako lepo, kot bi si želel, a tako pač je. Težko mi je zlasti takrat, ko pride do kolapsa in posledično zelo slabega rezultata, slabe igre, nediscipline. Takrat tudi družina trpi, saj se moj prag tolerance zniža, vendar se skušam čim bolj nadzirati.

Res je. Lan me včasih s kakšnim vprašanjem malo razjezi, a po drugi strani sem vesel, da ga zanima toliko stvari. Moram reči, da v pogovorih z njim nisem vedno tako odprt, da bi mu pojasnjeval vse podrobnosti. Zadeve mu skušam razložiti na drugačen način kot fantom v garderobi. Žena pa je fenomenalna. Tako dolgo se že poznava, da natančno ve, kdaj me mora pustiti pri miru. Zelo sem vesel, da imam takšno družino.

Za zdaj uživa v hokeju. Ali bo naredil kariero ali ne, je še prezgodaj govoriti. Raje pustimo času čas.

Poskušam mu pomagati, kolikor mu lahko. Imam srečo, da sem večkrat z njim na treningih, kar je razlika v primerjavi z mano in mojim očetom. Lan zdaj trenira v Kranju. Njegovi soigralci so zelo veseli, ko grem z njimi na led. To je tudi zame sprostitev, saj z mladino uživam. Hokeju poskušam vračati, kar je on dal meni.

Poleg staršev imajo največ zaslug trenerji z začetka kariere. To so Janez Mlakar, Viki Tišlar in Vaclav Červeny, izpostavil pa bi še Sergeja Borisova in Vladimirja Krikunova. Moram potrkati, da so me hokejskega znanja res naučili izvrstni ljudje. Tišlar me je naučil drsati, Mlakar je to dopolnil, potem pa so prišli tudi tuji strokovnjaki, ki so me izoblikovali v takšnega igralca, kot sem potem postal.

Strokovnjakov imamo dovolj. Večji problem je, da klubi, ki se ukvarjajo z mlajšimi selekcijami, enostavno ne delajo pravilno. Moja generacija je imela najboljše trenerje v ključnih letih. Zelo pomembno je, da mladi osvojijo pravilno tehniko drsanja, saj je današnji hokej brez drsanja enostavno neizvedljiv. Problem je, da v hokejskih šolah nimajo dovolj usposobljenih ljudi.

Lahko bi rekel, da sem umirjen. Nikdar nisem kazal velikih čustev, sem pa prepričan, da moštvo rabi umirjenega trenerja. Takšnega, ki ne dela panike, ko ni potrebno. Saj se zgodi, da povzdignem glas na ledu ali v garderobi, ko se ne držimo dogovorjenega, a načeloma poskušam vse rešiti na normalen način. Moje delo večinoma temelji na pogovorih.

Največ mi je da družina, kar ni najbolj pošteno do njih, a doma najdem notranji mir, ki ga potrebujem, da napolnim baterije. Zelo veliko se pogovarjam z ljudmi, ki so mi blizu. S svojim očetom se skozi vso kariero nisem toliko pogovarjal kot ravno v zadnjih mesecih, ko sem prevzel mesto glavnega trenerja. Gledam, da poiščem pomoč tam, kjer jo lahko dobim, predvsem pa od ljudi, ki jim lahko zaupam.

Morda imam srečo, da nisem padel z neba in poznam razmere v klubu. Ker imam igralske izkušnje, lažje razumem hokejiste, ko kakšna stvar ni takšna, kot bi morala biti. Od igralcev vedno pričakujem, da bodo na ledu dali vse od sebe. Trenutno sistem kar dobro deluje. Vesel sem, da mi fantje zaupajo in na pomembne stvari reagirajo pozitivno.

Porazi se med seboj razlikujejo. Nekateri bolijo bolj, nekateri manj. Od vseh me je še najbolj prizadel že prej omenjeni večer v Dornbirnu, kjer enostavno ni bilo niti ene pozitivne stvari, ki bi jo lahko izpostavil. A ravno tekma z Innsbruckom naslednji dan je pokazala, da ta ekipa vseeno ima potencial, da je zmožna nekaj narediti. Igralci morajo le verjeti vase. Ta samozavest je bila zelo načeta že takrat, ko sem prevzel moštvo. Krivulja se je kasneje dvigala in spet spuščala, vendar lahko ugotovimo, da smo v večini primerov blizu uspeha. Ne manjka nam veliko, a bistvo je, da si ne smemo privoščiti niti najmanjših napak, saj nasprotniki izkoristijo prav vsak naš spodrsljaj. Velik izziv je, da obdržimo koncentracijo skozi vso tekmo.

Najprej je treba vedeti, da se zelo razlikujemo od drugih moštev v ligi. Vzpostavil sem sistem, za katerega verjamem, da je pravilen. Zdaj je le vprašanje, ali smo sposobni odigrati tako disciplinirano, da lahko zmagujemo v nizu. Poglejte, čeprav nimamo veliko zmag, smo praktično vse tekme dobili dokaj prepričljivo. Zdaj moramo samo najti način, kako zmagati takrat, ko odločajo malenkosti. Takšne tekme se nam bodo dogajale v drugem delu tekmovanja.

Nedvomno. Tega se zavedam. Poglejmo realno in se vprašajmo, ali si Olimpija glede na potek sezone zasluži končnico ali ne. Verjetno si je ne, a jaz verjamem, da smo sposobni doseči senzacijo, če bomo popolnoma homogeni, če bomo pomagali drug drugemu. Ker nimamo tako izvrstnih igralcev, kot je bil lani Jan Muršak, se nam hitro zalomi, ko zaidemo z začrtane poti. To je posledica mladosti in neizkušenosti. Ko zaostajamo za gol ali dva, želi vsak igralec narediti potezo preveč, zato se dogajajo napake. Fantom skušam dopovedati, da si morajo pomagati. Ključ je v moštvenem duhu. Če smo pravi, lahko premagamo prav vsakogar.

Ni dvoma, da je letošnja Olimpija slabša od lanske, zato je Jerryju precej težje. V devetdesetih odstotkih tekem nam je vratar vedno dal možnost za zmago, zato mu ne more nihče ničesar očitati. Druga stvar je, ali igralci to priložnost izkoristijo.

Zagotovo bi pripeljal še enega branilca, na katerega bi se lahko zanesel. Nick Ross je v drugi polovici sezone začel igrati veliko bolje in me je presenetil. Kenny MaCaulay se je prav tako izkazal za odlično okrepitev in je zelo hvaležen igralec. Če bi imel še enega takega branilca, ki bi pomagal tudi v ofenzivi, bi bilo super. Prav bi mi prišel še izrazit strelec, jedro moštva pa bi vsekakor obdržal. Mladi igralci letos zelo dobro izkoriščajo minute na ledu, kar je navsezadnje tudi bistvo tega kluba.

Veliko se pogovarjamo praktično o vsem. Vedno znova jim pravim, da so moja vrata vedno odprta, prav tako me lahko vselej pokličejo po telefonu. Morajo vedeti, da se lahko obrnejo name, če imajo kakšno težavo. Nekateri igralci so malo bolj odprti, drugi malo manj, načeloma pa poskušam karseda pomagati. Ni pomembno, ali gre za hokej ali za življenjske stvari.

Zdi se mi, da sem to vzel v zakup. Kot igralec sem vedno dal največ tistim trenerjem, ki so bili odprti, človeški. In večina hokejistov je takih. Dogaja se, da igralci trenerju vračajo, kar je zanje naredil dobrega. Primer je Hannu Järvenpää. Njegov princip dela mi je zelo všeč. Spomnite se, kako so mu igralci pred dvema letoma v četrtfinalu z Albo vrnili za vse dobro, kar je storil zanje. Ne bom rekel, da zdaj računam, da se bo to zgodilo tudi meni, pričakujem pa, da bodo fantje stopili skupaj ravno zdaj, ko bo najbolj pomembno.

Dobro. Z mediji nimam težav, čeprav nikdar nisem bil pretirano odprt do novinarjev. Se mi pa zdi, da dobro sodelujemo. Seveda so določeni dnevi, ki mi niso najbolj pogodu, a se moram prilagoditi. Kadar si do novinarjev spoštljiv in jim daš tiste informacije, ki jih zanimajo, se tudi novinarji obnašajo povsem običajno in včasih izpustijo kakšen zapis, ki bi ga radi objavili, a ga ne. Gre za pošten odnos in to je v vseh situacijah življenjskega pomena.

Vsak ima svoje mnenje, vsak vidi zadevo drugače. Vedno pravim, da je v redu, dokler si zanimiv za novinarje. Ko ne boš več, takrat bo nastal problem in se bomo morali zamisliti. Kot sem vam dejal že pred meseci, z izjemo svojih intervjujev ne preberem veliko prispevkov. Včasih mi drugi kaj povedo, a se z zapisi novinarjev ne obremenjujem. Ne zanimajo me niti hokejski forumi, saj imam svojo sliko, v katero verjamem in za katero stojim. Navsezadnje sem v položaju, ko odgovarjam za rezultate, zato delam tako, kot mislim, da je prav.

Dostikrat, a se zavedam, da nisem več igralec. Kot aktivni hokejist lahko veliko lažje poveš, kaj te muči, kot trener pa sem v popolnoma drugačni vlogi. Tukaj je prioriteta klub in v dosti primerih poskušam kakšno vprašanje preslišati oziroma nanj odgovoriti tako, da povem po ovinkih. To je del te službe.

Delo trenerja me veseli. V tem poslu se vidim tudi v prihodnje, a v Olimpiji se nismo nikdar pogovarjali o možnostih za naslednjo zimo. Zdaj je trenutna prioriteta poskusiti to sezono speljati čim bolje. Res si želim odmevnega uspeha, saj si ga fantje zaslužijo. Zlasti zato, ker stvari niso tako urejene, kot bi morale biti, a igralci kljub temu pridejo na trening vedno dobre volje in ne kažejo večjih izpadov. Sposobni smo marsičesa, vendar se mora vse zložiti na svoje mesto.