Občine so do problema zasvojenosti in njenega preprečevanja v svojem okolju različno občutljive. Na državni ravni namreč ni zakonodaje ali smernic, ki bi občini dajale oporo pri urejanju tega področja. Lokalne skupnosti so tako prepuščene lastnemu znanju in presoji, koliko sredstev nameniti preprečevanju zasvojenosti in težavam že zasvojenih. Med najbolj senzibilne sodi mestna občina Ljubljana, ki je za reševanje problema ustanovila celo urad za preprečevanje zasvojenosti. Letos bo za preventivne programe in pomoč zasvojenim namenila 282.000 evrov. Tudi v Mariboru bodo letos iz proračuna neposredno zasvojenosti namenili predvidoma 98.000 evrov, v Novi Gorici 51.000 evrov, v Velenju slabih 10.000 evrov, v nekaterih občinah nič, na splošno pa velja, da občine sredstva za omenjene programe v zadnjih letih znižujejo.
Branka Božank iz koroške enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje pojasnjuje, da zametki reševanja problema zasvojenosti na lokalnih ravneh segajo v leto 1990, ko so se po občinah kot županovo posvetovalno telo zasnovale prve lokalne akcijske skupine na področju preprečevanja zasvojenosti. Do leta 2006 je nad njimi bdel urad za droge, skupine so v njem našle podporo in sogovornike. Po ukinitvi urada pa koordinacije ni bilo, šele pred dobrim letom so to pobudo prevzeli na koroškem zavodu za zdravstveno varstvo. »Načrti se pogosto začnejo in končajo pri financah in eden izmed glavnih virov težav tako delovanja posameznih lokalnih akcijskih skupin kot tudi koordinacije je seveda zagotavljanje virov financiranja. V letu 2012 so slovenske mestne občine za področje drog namenile skupno 727.730 evrov, kar je za dvajset odstotkov manj kot v letu 2011. Žal podatkov o tem, s kakšnimi finančnimi viri razpolagajo manjše občine in pri njih ustanovljene akcijske skupine, nimamo, se pa po informacijah njihovih predstavnikov vedno bolj srečujejo s finančno in kadrovsko podhranjenostjo,« pojasnjuje Božankova. Po zadnjih podatkih iz leta 2011 je bilo v Sloveniji aktivnih 42 lokalnih akcijskih skupin, razlike med njimi so tudi regionalno obarvane. »Občine v osrednji Sloveniji in njihove lokalne akcijske skupine imajo verjetno na voljo več virov in možnosti kot na primer tiste v Pomurju,« pojasnjuje sogovornica.
Na Koroškem celo brez metadona
Odvisniki na Koroškem denimo nimajo niti razdelilnice metadona in ponj odhajajo v Velenje. Tudi sicer v regiji primanjkuje programov pomoči za uporabnike drog, nekoliko boljši so na področju preventivnega delovanja med mladimi. Največje število odvisnikov na 1000 prebivalcev, ki so vključeni v program nadomestnega zdravljenja, imajo po zadnjih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v obalno-kraški regiji, a tamkajšnja občina Koper v primerjavi z drugimi mestnimi občinami za preprečevanje odvisnosti namenja malo sredstev. Po podatkih iz sprejetega proračuna za letošnje leto bodo neposredno za pomoč odvisnikom porabili 33.700 evrov. Z visokim številom prejemnikov metadona izstopata tudi notranjsko-kraška in zasavska regija in tudi v njihovih središčih za področje zasvojenosti ni rezerviranih večjih sredstev.
Občina Nova Gorica z relativno majhnim deležem problematičnih uporabnikov drog v regiji bo letos za preventivne programe in pomoč odvisnikom namenila 51.000 evrov. »Nacionalne podpore nimamo, malce se zgledujemo po drugih uspešnih občinah, nekakšen koordinator tega je koroška enota Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki pripravi kakšen posvet in gradivo,« pravi načelnica novogoriškega oddelka za družbene dejavnosti Marinka Saksida. Novogoriška občina je med tistimi, ki to področje že več let izdatno financirajo, minuli teden so skrb za osveščanje mladih in njihovih staršev o nevarnostih zasvojenosti prenesli na Mladinski center Nova Gorica. Do zdaj so za mlade in njihove starše na leto pripravili okoli 200 predavanj in delavnic, sicer pa s 15 tisočaki pomagajo dnevnemu Šentovemu centru za uporabnike prepovedanih drog, skupnosti Srečanje in dnevnemu centru Žarek. Dobrih šest tisočakov namenjajo centru za zdravljenje odvisnosti, ki deluje v okviru novogoriškega zdravstvenega doma. Saksidova meni, da so svoj delež k ustalitvi naraščanja odvisnosti v mestu prispevala tudi njihova sredstva. »V letih 2011 in 2012 smo ponovili raziskavo iz leta 2004. Ugotovili smo, da uporaba drog nekje celo upada, drugje pa stagnira. Izjema je le alkohol, kjer padca nismo zaznali,« pojasnjuje.
Od 13 občin terensko delo z odvisniki podpirata dve
Meta Rutar, ki vodi Šentov program Dnevni center za uporabnike prepovedanih drog, sicer opaža rahel porast uporabnikov, a v grobem lahko zadnja štiri leta strni pod isti imenovalec. »Slika je podobna, spreminjajo se mogoče le substance, ki jih odvisniki jemljejo. Na mesec nas obišče okoli 55 različnih uporabnikov, na leto okrog 120,« pojasni in pove, da ne zbirajo podatkov, ali so vsi njihovi obiskovalci tudi uporabniki drog. Tudi ona meni, da je pomoč občine prinesla korak naprej k ureditvi razmer. »S tem, ko imamo stik z ljudmi, ko jim pomagamo in jih vključujemo nazaj v družbo, je tudi v okolju manj težav,« je prepričana. Da občine zelo različno pristopajo k problemu zasvojenosti, pa se kaže tudi v njihovem terenskem programu, ki ga izvajajo od Bovca do Vipave. Čeprav pokrivajo kar 13 občin, jim sredstva za delo na terenu namenjata le dve občini, pri podpori celotnemu programu pa jim je v zadnjih letih pomagalo pet občin.