Včasih se moraš zanesti le na občutek
V tem času je doživel mnogo lepih trenutkov, a obenem opomni, da je doživljal tudi precej neprijetnih reči. “Pred leti sem iz pristanišča vlačil tudi mrtve ljudi. Pogosto se je dogajalo tudi, da so barke s propelerji zapele vrvi v mandraču, ki jih je bilo potem potrebno odstraniti. Tudi takšne stvari sem delal,” pove Kralj. Pri manjših stvareh, ko so ga ljudje prosili, naj najde na primer izgubljeni prstan, pravi, da je težava, ker predmete zasuje mulj, zato jih je včasih skoraj nemogoče najti. Potrebno je imeti dobro oko in potrpljenje, pripomni. “Včasih pa pod vodo ne vidiš prav ničesar”, pravi Kralj, ”takrat se moraš zanesti le na tipanje z rokami in občutek. Včasih moraš zariti prste v podlago, da začutiš, če je kaj spodaj. In tako centimeter za centimetrom.“
Še veliko slabše je, odkar je mandrač obnovljen, pripomni. “Na zunaj je vse lepo, pod vodo pa ne. Ves mulj, ki se je dvignil pri gradnji, se je razširil po pristanišču. Zdaj je vse zasuto z usedlinami. To bi morali posesati ven, vendar na to očitno niso pomislili.” Voda je zdaj spodaj ves čas bolj motna, delo in popravila pri dnu pa so zaradi tega dosti težja. “Zdaj so za to zadolženi drugi, torej to ni moja težava. Vendar ni prav.”
Kljub temu, da zadnja leta zelo redko obleče potapljaško opremo, pa se mu zdi najbolj zanimiva zgodba, ki jo je doživel avgusta pred letom dni.
“Jaz zdaj dobroto vračam”
Lansko leto 22. avgusta je v Piranskem pristanišču našel že nekoliko zasuto denarnico. Na eni strani so iz nje gledale samo plastične kartice, a je na prvi pogled mislil, da razen tega v njej ni ničesar. Vstavil jo je v vrečko, v katero spravlja stvari, ki jih najde pod vodo. Kasneje jo je odprl in v njej zagledal precej denarja. “V njej pa so bili tudi vsi podatki o njenem lastniku,” z nasmeškom na obrazu pripoveduje Kralj.
Marsikdo bi iz denarnice vzel vse, kar je vrednega, in se je znebil, a Zvone se je odločil drugače. “Jaz sem skoraj dolžan, da pravično vrnem stvari, ki jih najdem, ker se je tudi meni zgodila podobna zgodba,” pove. Pred leti je na banki dvignil pokojnino in se z motorjem odpeljal domov. Bil sem raztresen in denarnico pustil na sedežu za sabo. Prišel je domov, a o denarnici ni bilo ne duha ne sluha. Odpeljal se je nazaj v Piran, da bi videl, če leži kje na tleh, pa je ni bilo. “Čez dva, tri dni mi nekdo telefonira in me vpraša, če sem jaz izgubil denarnico. Pa sem mu rekel, ‘seveda sem’. Prinesel mi jo je z denarjem in vsemi dokumenti. Jaz zdaj to dobroto vračam.”
Vrnimo se k drugi denarnici, tisti, ki jo je Zvone Kralj v mandraču našel lani. Po poizvedovanju njegove hčerke, ko je nesrečnega lastnika kontaktirala po elektronski pošti, so se dogovorili, da mu bodo denarnico poslali. “Kasneje smo ugotovili, da jo je izgubil že v začetku maja. Torej je bila denarnica, ki sem jo našel, v vodi že skoraj štiri mesece. Zanimivo, da je bilo v njej vse lepo ohranjeno,” je presenečen Kralj. “Lastnik sploh ni vedel, ali so mu jo ukradli ali jo je izgubil.”. Bil je Italijan iz Benetk, umetnik Livio de Marchi. “Prišel je kot udeleženec regate starih bark. Verjetno je sedel na svoji barki in mu je denarnica padla iz žepa v pristanišče. Našel sem jo petdeset metrov stran od kraja, kjer mu je najverjetneje padla v vodo.”
Letos sta se prvič tudi videla v živo. “On me je imenoval za angela. Rešitelja za vse težave, ki jih je imel zaradi izgubljene denarnice. Notri je imel tudi veliko podatkov, telefonskih številk in podobno,” zadovoljno razlaga Kralj.
De Marchi mu je v zahvalo podaril svojo denarnico, večen spomin, pravi Zvone. Prav takšno, kot jo je izgubil v mandraču, še plastična kartica je molela iz nje. Le da je bila ta denarnica lesena. De Marchi se namreč ukvarja z rezljanjem lesa, predmeti izpod njegovih rok pa so videti neverjetno resnični. “Dela čudovite stvari, celo avtomobil iz lesa, s katerim pluje po morju,” z navdušenjem pove Kralj. “Zadoščenje, ki ga imam je vredno več kot vse drugo. In ne samo to. Zdi se mi pomembno, da ljudje, ki pridejo v Piran, ne bi imeli slabih izkušenj in vtisov. Pogosto iz najdene denarnice najditelji vzamejo le denar in jo zavržejo. Jaz sem raje naredil obratno. Vse kar je izgubil, je dobil tudi nazaj.”
Najboljši občutek je stvar vrniti lastniku
“Najboljši občutek je, ko vidim to veselje ljudi, čeprav vrednost pogosto ni skoraj nikakršna. Res dober občutek.” A vedno to ni mogoče. “Prvega avgusta sem našel tudi denarnico nekega Šveda. Tudi v tem primeru smo možakarja našli s pomočjo interneta. Tu je bilo nekaj težav, ker so imeli štirje isto ime in priimek. Potem smo razvozlali tako, da smo vsakega vprašali, ali je bil pred nedavnim v Piranu. Naposled smo le našli pravega. Bil je lastnik potovalne agencije. Hans. Njemu sem denarnico predal preko skupnih znancev. A zaenkrat še nisem dobil povratne informacije, kaj se je z njo zgodilo,” skomigne z rameni.
Med predmeti, ki jih je v vseh teh letih našel v morju, je največ sončnih očal, veliko je tudi korekcijskih, pove. Ena najbolj nenavadnih najdb, ki jih je omenil, je bila zobna proteza. V zadnjih letih, pravi, ljudje v morju izgubijo veliko mobilnih telefonov. “Koliko mobitelov jaz najdem! Mobitelov ne vračam, saj tako ali tako ne delajo in si z njimi ne morem kaj veliko pomagati,” pove z nasmeškom na obrazu.
