Nekoliko drugače je v primeru državnih nagrad za umetnost. Predpostavimo, da z državnimi nagradami ni nič narobe in niso nujno farsa same po sebi, dokler se podeljujejo po pravilih, ki so znana, nedvoumna in okoli katerih vlada določen konsenz. Če pogledamo dokumente, ki definirajo Prešernove nagrade, vidimo, da so pravila razumna, kolikor so sploh lahko. Minister za kulturo predlaga člane upravnega odbora, po inerciji jih potrdita vlada in parlament, upravni odbor pa si nato sestavi področne komisije, ki so zadolžene za presojanje predlogov. Na podlagi njihovih mnenj nazadnje o nagrajencih odloči odbor. Samo po sebi je zgovorno dejstvo, da se upravni odbor komisije imenuje sam. Vanje torej imenuje ljudi, ki jim zaupa, zato ni nobenega razloga, da bi jih povozil v finišu.

Prav to se je zgodilo letos. Prepustimo se spekulaciji o možnih razlogih. V politično imenovanem upravnem odboru so navadno ugledni posamezniki, eni bolj, drugi manj politični. S tem ni nič narobe. Problem je, kadar je v odboru kritična masa politikantskih. Takih ne zanima, kaj je nagrajenec zares ustvaril in kaj bo pustil za sabo. Dovolj je, da nekaj najbolj vehementnih članov zanima, ali je mogoče z nagrado podati dnevnopolitično izjavo. Za ideološko vnete je nebistveno, da bodo morda nagradili povprečen ali mizeren avtorski izdelek. Celo bolje je, da je »spregledan«. Če govori o poštenem župniku, se je proti njemu itak zarotilo vesolje, za tega pa vemo, da ga upravljajo strici iz ozadja.

Brez politike pri nagradah ne gre. Tudi pri Prešernovih, kot dokazujejo primeri. Upravni odbor občasno ugotovi, da že dolgo ni nagradil nobene ženske, in »krivico« popravi. Komisija spozna, da so prejšnje pozabile na umetnike s področja plesa, in »krivico« popravi. Ali pa se komisija in odbor uskladita glede nagrade kandidatu, ki med predlogi vztraja že dvajset let, ter »krivico« popravita. V redu. Vse to je legitimna in sprejemljiva kuhinja, ki je ni mogoče odpraviti z legalnim mehanizmom. Predvsem pa je ni treba. Dobro je, da ocenjevalci delujejo po lastnih kriterijih, ki so navadno občutljiva mešanica estetskih, etičnih, političnih in drugih preferenc. Zaradi njih ne popravljajo le »krivic«, pogosto popravljajo krivice in občasno Krivice. Drugače je, kadar državne nagrade usmradita politikantsko kupčkanje in instrumentalizacija umetnosti. Kadar »etika« odločevalcev ne seže dlje kot do infantilnega »spravarskega« trgovanja v slogu: ker je pred tem nagrado dobil domobranec, naj jo letos partizan.

Dva častna možna razpleta letošnjega zapleta sta. Upravni odbor lahko svojo čast in čast umetnikov reši tako, da prizna kršitev zakona ter odločitev spremeni ali odstopi. Če do tega ne bo prišlo, je na potezi ministrstvo, ki je javnosti dolžno zagotoviti tak upravni odbor, ki umetnosti nikoli ne bo podredil dnevni politiki. Ministrstvo mora ukrepati že zaradi tistih umetnikov, ki si nagrade zaslužijo. Ko pade senca na eno odločitev, pade senca na vse.