Novi voditelj severnoameriške republike, ki se je z mrzlično delavnostjo proslavil že v svojih kavbojskih, polkovniških, guvernerskih in ministrskih letih, se je na vso moč spopadel z ekonomske razsežnosti svobode ogrožajočimi trusti. Kot sugestiven govornik je znal vplivati tudi na zakonodajalce, nazadnje pa mu je pritrdilo še vrhovno sodišče. Tedaj se je izkazalo, da je svoboda manj spontana, kakor se je dotlej mislilo. Intervencionizem suverene oblasti ni nujno njen nasprotnik; v časih, ko je ogrožena, jo lahko celo ohranja pri življenju. Energični predsednik, ki je ob tem kot pravcati Theodore Rex tudi odločilno posegel v gradnjo Panamskega prekopa, kot prvi stanovalec Bele hiše pa je vanjo povabil Američana afriških korenin, je s svojim robustnim nastopom nagovoril predvsem malega moža. Celo otroški medvedek je v angleščini dobil njegovo ime (teddy bear). Ko ga je marca 1909 nasledil William H. Taft, je bila moč trustov v glavnem zlomljena, zgraditev vodne poti med Atlantikom in Pacifikom, ki se je potem izplačala v približno 50 letih, pa je postala zgolj vprašanje časa. A neutrudni »stric Teddy« še ni bil voljan sesti za peč: kot simbol progresivistične dobe se je postavil ob bok njenemu osrednjemu promotorju Williamu J. Bryanu. Roosevelt je bil temu tragičnemu premagancu treh volilnih spopadov za Belo hišo celo nekoliko podoben: moral je gledati, kako njegovo intervencionistično politično paradigmo ne preveč posrečeno uveljavlja »profesor sveta« – Thomas Woodrow Wilson. Vseeno pa je »stric Teddy« z oblikovanjem Progresivne stranke diktiral teme predsedniške dirke jeseni 1912 in potem posegal v prvo svetovno vojno (med drugim je pokazal veliko razumevanje za ideje najvidnejšega slovenskega emigrantskega očeta Jugoslavije Bogumila Vošnjaka). V svoji zadnji tekmi za Belo hišo, ki se je zaradi slepote Taftovih podpornikov končala z razcepitvijo republikanskih glasov in z zmago demokratskega kandidata Wilsona, čigar izvolitev je podpiral tudi legendarni naprednjak Bryan, je Roosevelt izrekel misel, ki kot trajen memento odmeva skozi desetletja: »Za navidezno vlado je ustoličena nevidna vlada, ki ne čuti nobene zvestobe in odgovornosti ljudem. Uničenje te nevidne vlade, ozloglašenje brezbožne zveze med skorumpiranim poslovnim svetom in pokvarjeno politiko je prva naloga današnjega državništva.«

Theodore Roosevelt je na Slovenskem najmanj znan upodobljenec četverice ameriških predsednikov na gori Rushmore (kjer se odvija veliki finale Hitchcockovega vohunskega trilerja Sever-severozahod) – čeprav nam ima povedati najaktualnejše stvari. Razlog za to je slej ko prej prevlada marksistične teleologije v našem prostoru. »Stric Teddy« je z osebnostnim pristopom k svoji sedanjosti namreč razgalil umišljenost objektivnih zakonov historičnega materializma. Marksizem od njegovega nastopa dalje ni več napoved prihodnosti, marveč prerokba, ki se ni uresničila. Stroji so čez čas ne glede na ropotajoče zatrjevanje njegovih zagnanih promotorjev, da so kritični duhovi, ki se ne puste zmleti v multipraktiku historičnega materializma, besneči zafrustriranci, bedni zmedenci in brezupni zakotneži, postali manjši, a zmogljivejši. Ekonomska svoboda se je – resda v omejenem obsegu in ne za zmerom (a to je v dinamičnem svetu večajoče se entropije razumljivo) – rešila iz jeklenega objema trustov. Podobne zmage na mednarodni sceni še ni zabeležila, kar so kot zlo občutili celo nekateri zagovorniki dirigiranega gospodarstva, kot npr. čilski predsednik Salvador G. Allende Gossens, ki je decembra 1972 v palači Združenih narodov dramatično opozoril na naraščajočo moč v zadeve vlad neodvisnih držav surovo posegajočih multinacionalk.

Nevidna vlada skorumpiranega biznisa in pokvarjene politike, s katero se je v ZDA spopadel »stric Teddy«, je še vedno osrednja, vendar ne tudi edina težava slovenskega sveta. Ne smemo namreč spregledati leščerbe pervertirane znanosti, ki jo je ob sklepu svojega velikega govora o najimenitnejši uri Britanskega imperija 18. junija 1940 kot podaljševalko nove mračne dobe ožigosal Winston S. Churchill. Sredi temin prisilnega vazalstva in meglic laži se pri nas v retortah strokovnjaštva vari obilo opojil in strupov. Pervertirana znanost v labirintih nevidne vlade s priučeno nevednostjo igra vlogo dvornega norčka, na ulicah pa s privzgojeno surovostjo za emblem epohe vnovič vsiljuje granit, ki je po eni redkih nespornih razlag Oswalda Spenglerja prasimbol starejše kamene dobe. Tudi ideja, da je na vprašanja učinkovitega organiziranja mogoče odgovoriti s civilizacijsko kvalificiranost ignorirajočim samoupravljanjem, in misel, da veščina vzpostavljanja hierarhij, ki se kot potreba poraja iz nezmožnosti sočasnega udejanjanja vseh plemenitih namer, prenese majorizacijske poenostavitve, sta iz njene črne kuhinje. Svoboda je pač celovit pojav: ni je samo v spontanosti. Je predvsem v zavestnih dejanjih.