Zadeva pa je zelo preprosta. Povzeti se jo da v dve kratki ugotovitvi. Tina je zrcalna slika Slovenije. Tino je strah neuspeha. In oboje je povezano.

Tako kot so povezane zgodbe o Sloveniji in Tini Maze. V obeh primerih govorimo o zgodbi o uspehu, razpredamo o pravljici, čudežu, zmagoslavju in porazu. Vse se začne z osamosvojitvijo. Tina gre svojo pot tako, kot jo je začela tudi Slovenija. Polna dvomov in slabih napovedi se prelevi v feniksa, ki zablesti na celi črti. Obe zgodbi imata neustavljivi pohod proti vrhu. Slovenija postaja svetilnik, vse druge države iz istega paketa prehiteva po levi in desni, se povezuje, gre v evropsko družino, prevzame skupno valuto in mrkne. Zadnjih nekaj let se ne ukvarjamo več z ničemer drugim kot z iskanjem tiste točke, ko je šlo vse v maloro. Tekmujemo v tem, kdo bo koga bolj nasadil zaradi nastale situacije. Svojo katastrofo vidimo stokrat bolj črno kot drugi okoli nas. Še takrat, ko nam drugi dajo priznanje, se takoj vržemo v objem črnih scenarijev.

Pri Tini Maze se vse dogaja po istem scenosledu. Vsako leto boljša uvrstitev in v lanskem letu totalen triumf. Popolna zmaga in rekordno število točk. In logično vprašanje: kaj pa zdaj? Branjenje pozicij ali naskok še na kaj višjega? Pokal ali olimpijske igre? In tu se zgodi točka preloma. Absolutno srečanje s samim seboj. Z možnostjo, da mi ne uspe. Z mislijo, da se ne bo dobro izteklo. S strahom, da bom razočarala. In ravno zato Tina postaja iz tedna v teden bolj črna v napovedih. Bolj nezadovoljna. Bolj prestrašena. Naenkrat nič ne štima. Niti material, niti Massi, niti trener, niti proge. Še dobro, da Tina med vožnjo ne sliši naših strokovnih komentatorjev, ker to še najmanj štima. Vedno znova smo šokirani, kako vsi gledamo isto vožnjo in kako strokovnjaki ne vidijo tistega, kar vidimo mi. Tino, ki jo je strah. Zmagovalko, ki se boji poraza. Športnico leta, ki jo daje trema. Kraljico, ki se boji, da bo padla.

S Slovenijo je isti križ. Politike je strah. Neskončna travma, da jim ne bo uspelo. Mrk razuma pred verjetnostjo, da ne bodo dobili še enega mandata. Baš jih briga razvoj, strategija, skupno dobro ali predrzno kljubovanje. Tresejo se v strahu, da jim bodo padli ratingi, potni se zbujajo z mislijo, da ne bodo prestopili praga parlamenta, in dobijo vročino ob misli, da bodo izginili s političnega prizorišča. In krivce za svoj morebitni neuspeh iščejo pri drugih. Opoziciji, medijih ali celo pri volilcih, ki smo neumni, pristranski ali zavedeni.

Tudi Tina se vse preveč ozira na druge. Na tiste nevoščljivce, ki so zdaj prišli na svoj račun. Ne nazadnje na medije, ki so smrtni sovražniki. Zato, draga Tina: nam se ni treba dokazovati. Poraz je sestavni del zmage. Torej, Tina, ne išči več pravih občutkov in novih trenerjev. Pokoplji le strah pred neuspehom…