»Poezija je najprej bila in mora ostati glasbena oblika. Je uglasbeni govor, zato mora, če hoče biti najmočnejša, poseči tja, kjer je govor zvok, in v ospredje postaviti zvok kot obliko ritmične komunikacije.« S temi besedami je črnski pesnik Amiri Baraka začel svoj krajši esej, spremno besedo na ovitku izvrstne plošče New Music – New Poetry, ki jo je posnel leta 1979 s saksofonistom Davidom Murrayjem in bobnarjem Stevom McCallom. To je album uglasbene poezije, polne ritma in igre s pomenskimi odtenki besed, ki je krasila Barakovo muzično pripovedovanje od začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je kot mlad črnski intelektualec, doma iz Newarka v ameriški zvezni državi New Jersey, postal eden bojevitejših in kontroverznih glasov črnske kulture v ZDA.
Posebnež na sceni »nove muzike«
Četrtek je bil za širše umetniško in bolj jazzovsko občestvo turoben. Ne samo v ZDA, tudi drugod po svetu. Najprej so glasbeniki po družbenih omrežjih sporočili, da je nenadoma umrl izvrstni trobentač in skladatelj Roy Campbell Jr., skoraj sočasno pa je iz bolnišnice v Newarku prišla vest, da je po daljši bolezni umrl Amiri Baraka. Na newyorškem festivalu Winter Jazz, ki se je ravnokar začel, je nekaj nastopov posvečenih inventivnemu skladatelju Butchu Morrisu, ki je umrl pred letom dni. Žalostna novica o odhodu dveh prijateljev je le še poglobila spoznanje, da tista gospa neusmiljeno kosi po jazzovski in ustvarjalni glasbeni srenji, ki je toliko dala glasbenemu svetu. Pred novim letom sta nas zapustila bobnar in Colemanov adept Ronald Shannon Jackson (pri nas je pred leti nastopil z izvrstnim bendom Decoding Society) in vplivni poliinštrumentalist Yusef Lateef (tudi gost ljubljanskega jazz festivala), eden prvih, ki je v svoj izraz vključeval glasbe iz različnih koncev sveta.
Roy Campbell Jr. je bil eden njegovih učencev. Campbell je igral na trobento, krilovko, žepno trobento, flavto, različne piščali in tolkala. Bil je eden izmed posebnežev, izjemen trobentar na newyorški sceni »nove muzike«. Ni maral etikete »jazzovski glasbenik«. Kot nekdo, ki je po rodu s Karibov, je zmerom igral tudi druge glasbene zvrsti, funk, kalipso, reggae, jih kombiniral, a zmerom z izjemnim občutkom improviziral. V Ljubljani je nazadnje nastopil leta 2009 v klubu Gromka s svojim triom Pyramid. Trio, ki je bil njegova velika strast skoraj tri desetletja, je takrat odigral z nezgrešljivim »črnskim soundom«, ki je bil jazzovski v najbolj bogatem pomenu besede, slogovno odprt, poln avanture, razburkanih čustev, tudi političen.
Rad je imel idejo o čvrsti piramidni strukturi glasbene skupine. Tedaj je v intervjuju za Dnevnik odkrito spregovoril o rasizmu na glasbeni sceni, o razmahlem konservativizmu v polju jazza, navsezadnje o tem, da danes zaradi razmerij moči na evropskih odrih le težko vidimo pravo »zamorsko bando«. Pred tem smo ga videli v zasedbi Marca Ribota Spiritual Unity, kjer je posegal po linijah Alberta Aylerja, pa tudi v chicaškem tentetu Petra Brötzmanna. Campbell je bil eden tistih črnskih glasbenikov, ki se je zaradi svoje odprtosti udobno počutil tako v črnskem jazzovskem svetu kot v eksperimentalnih vodah, kjer so prednjačili beli glasbeniki. Vedno je rad igral različno glasbo, konstruirani glasbeni predali so ga utesnjevali. Kot glasbenik in pedagog, ki se je vsega naučil na »ulici«, je zmerom poudarjal vlogo učenja v klubih, med glasbeniki, in na morebitne pogubne učinke togih glasbenih šol, ki so po njegovem mlade glasbenike odvračale od unikatnega zvena. Nemirni glasbenik je rad stopil v bran sindikalnim akcijam za pravice glasbenikov, zaradi česar so mu marsikdaj zapirali možnosti za predstavitev njegovega dela. V glasbi in z njeno pomočjo je vedno poskušal prebiti vsakršne rasne, politične in socialne ločnice.
Protislovni glas črne Amerike
Amiri Baraka je bil eden od najbolj militantnih mladih glasov črne Amerike šestdesetih let, ki je svoje ideje, polne protislovnih osti, podajal v pesmih, dramah, esejih, razpravah o kulturi in glasbeni zgodovini, navsezadnje v srditih političnih izjavah, zaradi katerih so ga javno napadali, mu oporekali laskave naslove. Njegov politični položaj se je z leti spreminjal od bojevitega črnskega nacionalizma, ki ga je povezoval s črnim islamom, pa vse do dogmatskega črnskega marskizma-leninizma, ki v političnem osmišljevanju položaja ameriških črncev nikoli ni dosegel kontroverzne moči in izrazne prepričljivosti njegovih pisateljskih, umetniških stvaritev. Toda vedno se je zavzemal za »boj, spremembe, enotnost, gibanje«. Ob neki priložnosti je povedal, da so bile vse njegove zaprisege v življenju iskreni odraz njegovih občutenj, ki so se sčasoma spreminjala in da se to pač pozna v njegovih delih.
V začetku šestdesetih let je bil eden redkih črnskih pesnikov, ki je bil del generacije beatniških pesnikov. Sčasoma je to umetniško ladjo zapustil in je leta 1964 ustanovil vplivno gibanje Black Arts, ki je bilo kulturni odgovor na politične zahteve črne Amerike in gibanja Black Power. Tako je v manifestu, pesmi Black Art leta 1965, zapisal: »Hočemo pesmi, ki ubijajo /.../ pesmi, ki se stolčejo s policaji na cesti.« V svoji sloviti drami, enodejanki Dutchman (1964), za katero je prejel laskavo literarno priznanje, je prikazal surov, neposreden dialog med čutno belko in črncem iz vrst črnskega srednjega razreda na podzemni železnici, ki se sredi sejanja verbalnega žvepla, polnega prispodob in slenga, konča tako, da dekle ubije fanta. Nobenega dvoma ni bilo o tem, da je bilo dekle bela Amerika. Leto dni po pohodu na Washington je Baraka razglasil, da so »sanje Martina Luthra ugasnile«. Norman Mailer je dramo razglasil za najboljšo v Ameriki, nekaj dialogov iz nje si je sposodil Jean-Luc Godard.
V tistem času je še kot LeRoi Jones napisal prvo provokativno socialno glasbeno zgodovino jazza in črnskih glasbenih oblik, ki jo je napisal črni Američan, Blues People (1964). V njej od suženjstva naprej sledi razvoju črnskih oblik, bluesa in jazza, in potem njihove asimilacije v ameriško kulturo. Blues zanj predstavlja značilno črnsko izkustvo, ki se ga ne da asimilirati v dominantno kulturo. Zato je v tem času vseskozi javno zagovarjal tiste umetniške forme, ki so se upirale asimilaciji, bebop Charlieja Parkerja, free jazz, podobno kot pozneje hiphop. O tem navsezadnje priča njegova prva pesem, recitirana ob freejazzovskem ansamblu, Black Dada Nihilismus, ki jo je posnel skupaj z New York Art Quartetom.
Od sedemdesetih let naprej je marsikatero kritiko omilil, čedalje več se je posvečal pomoči črnskim skupnostim. Predaval je na univerzah in vsake toliko časa razburkal javnost s kakšno izjavo, denimo takrat, ko je režiserja Spika Leeja po njegovem filmu o Malcolmu X označil za črnskega malomeščana. Nazadnje je sprožil pravi val javnih protestov s pesmijo Somebody Blew Up America, nastalo po 11. septembru. Iz zelo goste pesmi je izstopal izrezani verz, v katerem sprašuje, »kdo je vedel, da mora ta dan 4000 izraelskih delavcev ostati doma«. Le stežka se je ubranil očitkov antisemitizma v pesmi, v kateri opozarja na žrtve holokavsta, sistemskega državnega nasilja. Zadnja leta je Baraka, večno protislovni glas črne Amerike, redno predaval o socialni in kulturni zgodovini ter ob glasbi javno bral svojo poezijo, ki nikoli ni prizanašala nikomur.
