»Bil je moj sorodnik, bratranec, sin očetove sestre. Ime mu je bilo Nasrula. Ni bil taliban. Bil je pobožen človek, poslovnež. Vsi domačini, ki so ga poznali, so to vedeli,« pove Samiula Davar, novinar iz Severnega Vaziristana, ko ga vprašam, ali je v ameriških napadih z brezpilotnimi letali izgubil koga izmed svojih najbližjih. Ko Davar rekonstruira dogodke, ki so vodili do smrti njegovega bratranca, najprej omeni napad na madraso, islamsko šolo, ki se je – prav tako z brezpilotnim letalom – zgodil 23. oktobra 2008. »Bila je Hakanijeva madrasa, ki so jo zgradili s finančno pomočjo iz Savdske Arabije. A uporabljali so jo izključno za izobraževanje. V napadu je umrlo osem ljudi. Vsi so bili študenti. Med njimi ni bilo pripadnikov talibanov ali Al Kaide. Nekateri so bili iz naših krajev, iz Miranšaha v Severnem Vaziristanu, nekaj pa jih je bilo iz Južnega Vaziristana.«
Po napadu je Nasrula, ki je imel v madrasi številne prijatelje, skupaj z drugimi domačini pomagal pri prevozu trupel v Južni Vaziristan. »Trupla prijateljev so predali njihovim družinam. Ko so se čez dva dni vračali v Severni Vaziristan, so se ustavili v vasi Šagaj pri enem od prijateljev,« pripoveduje Davar. »Tam so bili le eno uro. In takrat je brezpilotno letalo zbombardiralo hišo. Bilo je 26. oktobra 2008. V napadu je umrlo 17 ljudi. Vsi so bili nedolžni. Vsi so bili civilisti.«
S posledicami napadov brezpilotnih letal se je Davar srečal tudi ob drugih priložnostih. V napadu 16. septembra 2010 na poslopji, v katerih naj bi se nahajali pripadniki Hakanijeve skupine, bi skoraj izgubil življenje. »V vasi Danda Darpa Hel, približno dva kilometra iz Miranšaha, sem intervjuval nekega talibanskega poveljnika. Sedeli smo v sobi, ko smo zaslišali močno eksplozijo. Bilo je zelo blizu, štiri ali pet hiš stran od nas. Šel sem tja. Očitno je šlo za napad z brezpilotnim letalom. Videl sem številne ranjene. Imeli so hude opekline. Nekaj sem jih naložil na prtljažnik svojega avtomobila in jih odpeljal v bolnišnico.« To mu je rešilo življenje, kajti čez nekaj časa, ko so se na kraju zbrali še drugi reševalci, je brezpilotno letalo izvedlo nov napad. V drugem napadu je umrlo osem ljudi, ki so hoteli pomagati ranjenim v prvem napadu. Med njimi so bili tudi talibani, ki so prihiteli na pomoč iz hiše, v kateri je Davar delal intervju. V obeh napadih je umrlo skupaj 15 ljudi, tako talibanov kot civilistov. Med njimi sta bila tudi dva Davarjeva prijatelja, nedolžna civilista, eden je bil študent, drugi prodajalec z lokalnega bazarja.
(Ne)kirurška (ne)natančnost
Še ob eni priložnosti bi Davar sredi opravljanja novinarskega dela skoraj postal žrtev napada ameriškega brezpilotnega letala. »Bil sem priča napadu na džirgo, ki jo je organiziral malik Daud, moj prijatelj. Na džirgi je bilo veliko vladnih uslužbencev,« pove Davar. V napadu 17. marca 2011 so izstrelki brezpilotnih letal zadeli džirgo, skupščino lokalnih plemenskih veljakov v Dati Hel v Severnem Vaziristanu. Skupščine so se udeležili skorajda izključno provladni veljaki, med njimi 35 malikov, vladnih predstavnikov na plemenskih območjih, ter številni pripadniki kasadarja, tamkajšnje policije. Po nekaterih poročilih naj bi na skupščini sodelovali tudi štirje predstavniki talibanov, ki delujejo na območju. Na skupščini so želeli razrešiti spor v zvezi z enim tamkajšnjih rudnikov kroma. Čeprav so ameriški predstavniki trdili, da so bili v napadu ubiti izključno uporniki, je kasnejša preiskava pokazala, da so bili skorajda vsi ubiti in ranjeni civilisti vladne strani; v napadu je umrlo najmanj 42 ljudi, 14 je bilo ranjenih.
V preteklih letih je ameriška vojska večino napadov z brezpilotnimi letali izvedla na plemenskih območjih ob meji z Afganistanom, v Severnem in Južnem Vaziristanu, od koder pakistanske uporniške skupine prehajajo čez porozno mejo z Afganistanom, kjer sodelujejo v boju proti evro-ameriški okupacijski koaliciji. Tod so na primer nastanjeni borci uporniške skupine, ki deluje pod vodstvom Hafiza Gula Bahadarja; tam so tudi pripadniki Pakistanskega talibanskega gibanja (TTP), združenja talibanskih skupin, ki trenutno deluje pod poveljstvom Hakimule Mesuda; in tam so nenazadnje tudi borci Hakanijeve skupine, ki deluje pod poveljstvom Siražudina Hakanija. Kljub ameriškim propagandnim floskulam, češ da so tarče »kirurško natančnih« napadov izključno »teroristi«, je iz napadov, ki so v preteklosti ciljali predvsem na javne prostore – šole, mošeje, trgovine, pogrebne sprevode – kjer so se zadrževali predvsem ali izključno civilisti, mogoče jasno sklepati, da se med tarčami napadov velikokrat znajdejo civilisti, ki niso bili nikoli del nobene »teroristične« skupine.
Ko Davarja vprašam, koliko je bilo v preteklosti civilistov med ubitimi v napadih, odgovori, da »verjetno 30, 40 odstotkov«. Ker zaradi pogosto slabe dostopnosti lokacij vseh primerov ni mogoče natančno preiskati, velikokrat ostane nejasno, kdo so bili ubiti. Preiskovalci se tako pogosto opirajo na izjave lokalnih plemenskih starešin in pripadnikov pakistanskega represivnega aparata, ki pa navajajo različne podatke o žrtvah. Po podatkih, ki so jih zbrali v londonskem Biroju za raziskovalno novinarstvo (BIJ), je bilo v obdobju od leta 2004 do 2013 v Pakistanu izvedenih 372 napadov z brezpilotnimi letali, od tega 321 v času Obamove administracije. V napadih je bilo ubitih 2508 do 3588 ljudi, od tega 407 do 926 civilistov, med njimi je bilo 168 do 200 otrok. Število ranjenih se giblje od 1112 do 1494.
Nenatančnost napadov je med drugim posledica dejstva, da je definicija »terorista«, ki so jo podali ameriški strategi, zastavljena izjemno široko, saj kot »teroristi« niso opredeljeni zgolj posamezniki, o katerih naj bi ameriški obveščevalci zbrali dokaze, da so sodelovali v »terorističnih« akcijah, ampak tudi posamezniki, za katere ameriška vojska sklepa, da se obnašajo, kot da so del neke »teroristične« organizacije. V tem kontekstu na primer ameriška vojska cilja na tiste posameznike, ki kažejo značilnosti voditeljev Al Kaide ali talibanov. Pri iskanju značilnosti, ki nakazujejo, da se nekdo obnaša kot »terorist«, so šli ameriški strategi celo tako daleč, da so v svoji najširši definiciji »terorista« določili, da pod pojem »terorista« spadajo vsi moški primerne starosti za bojevanje, ki se znajdejo na območju napada z brezpilotnim letalom. Tako so vsi odrasli moški, ki so v napadu ubiti ali ranjeni, ker naj bi se nahajali v bližini »terorista«, avtomatično označeni za »teroriste«. Če se torej nekdo ob nepravem času znajde na nepravem mestu, postane »terorist«.
Poleg tega nenatančnost nekaterih napadov izvira tudi iz načina njihove izvedbe. Tako imenovani double tap napadi so denimo napadi, ko je najprej izveden en napad, po kratkem časovnem razmiku, na primer pol ure, pa je na isti lokaciji izveden še drugi napad, katerega posledica so smrti med reševalci, ki prihitijo na pomoč žrtvam prvega napada. Ta kratek časovni razmik med napadoma dokazuje, da se eksekutorji (vsaj) v drugem napadu ne ozirajo na to, da ciljajo na civiliste, saj v tako kratkem času ne morejo ugotoviti, kdo so dejansko tarče drugega napada oziroma ali so to resnično talibani. »Če so v napadu ubiti talibani, njihovi soborci običajno zamejijo lokacijo, ker nočejo, da bi kdorkoli prišel zraven. V tem primeru so v drugem napadu največkrat žrtve talibani. Če pa so v prvem napadu ubiti civilisti, lahko gredo tja vsi. V tem primeru so tudi v drugem napadu žrtve civilisti,« pravi Davar.
Letala krožijo 24 ur
Teror, ki ga nad lokalno populacijo uprizarjajo brezpilotna letala, ne izvira zgolj iz njihove zmožnosti napadov, pač pa tudi njihove stalne prisotnosti. Ker so na nekaterih lokacijah neprestano – 24 ur na dan, sedem dni v tednu – v zraku, civilno prebivalstvo, ki živi na območju njihovega nadzora, nenehno opominjajo na nevarnost eksekucije. S svojo prisotnostjo letala nenehno napovedujejo bližajočo se smrt. Civilno prebivalstvo je tako nenehno podvrženo ustrahovanju. »Čez dan lahko brezpilotna letala jasno vidimo, lahko jih tudi slišimo. Ko sem v času zadnjega bajrama obiskal brata v Gurbazu, moji rodni vasi, so letala vso noč krožila nad vasjo. Ne bojimo se letal, ker nismo uporniki, a kljub temu smo ležišča razporedili po različnih koncih posestva, tako da smo spali čim bolj narazen. Da ne bi v primeru napada umrla vsa družina,« pravi 43-letni Hadži Pastamir, ki trenutno živi v Pešavarju.
Ker so v preteklosti brezpilotna letala pogosto napadala lokacije, kjer se zadržujejo civilisti, se mnogi bojijo iti tudi po vsakdanjih opravkih. Prisotnost brezpilotnih letal je spremenila življenje vseh, ki živijo pod njihovim nadzorom. Ker so bile pogosta tarča napadov džirge, se ljudje bojijo udeleževati plemenskih skupščin. Ker so bile tarča šole, se starši bojijo pošiljati otroke v šolo. Ker so bili tarča pogrebni sprevodi, se bojijo udeleževati pogrebov. Ker so bili v dvojnih napadih žrtve reševalci, ki so prihiteli na pomoč ranjenim v prvem napadu, se bojijo priskočiti na pomoč ranjenim. Poleg tega brezpilotna letala usodno vplivajo na zdravje nosečnic.
»Ljudje živijo v strahu, ker brezpilotna letala neprestano krožijo nad njimi. Noseče ženske trpijo. Zdravniki, s katerimi sem govorila, so mi povedali, da so v preteklih letih zasledili povečanje splavov in rojstev prizadetih otrok. Čeprav ni dokazano, to pripisujejo prav delovanju brezpilotnih letal. Ta letala bombardirajo in ustrahujejo celotno prebivalstvo,« pravi Begum Džan iz Sararoge v Južnem Vaziristanu. Po poklicu zdravnica je bila v letih 1997 do 2006 predsednica Združenja za blaginjo plemenskih žensk, ki si je med drugim prizadevalo za izboljšanje zdravstvene oskrbe žensk, ki živijo na plemenskih območjih. »Brezpilotna letala povzročajo hud psihični pritisk. Pojavljajo se duševne bolezni. A tam nimajo nobene zdravstvene oskrbe. Le bogati si jo lahko privoščijo, drugi se po pomoč obrnejo k verskim starešinam.«
Vsi v sveto vojno
Čeprav naj bi bil namen brezpilotnih letal izkoreniniti »terorizem«, njihova prisotnost dejansko krepi odpor proti ZDA. Vsi domačini iz Severnega Vaziristana, s katerimi sem imel priložnost govoriti, podpirajo sveto vojno proti ZDA. Čeprav niso bili nikoli člani nobene »teroristične« skupine, so vsakodnevno podvrženi terorju brezpilotnih letal, kar je legitimen razlog za upor. »ZDA so nas napadle. Naša pravica je, da se upremo. Zato pomagamo našim bratom v Afganistanu,« pravi Kadar Zaman iz vasi Gurbaz v Severnem Vaziristanu in v podkrepitev navede primer dveh sovaščanov, ki sta se pridružila sveti vojni. »Vsaka družina daruje enega sina za sveto vojno. To je navada. To je naša tradicija. Če družina želi, se lahko sveti vojni priključi tudi več sinov. Če nimajo sina, pa lahko sveto vojno podprejo z denarjem ali nakitom,« pove Hadži Pastamir.
V Hajatabadu, na obrobju Pešavarja, obiščem tudi malika Kana Mardžana, plemenskega voditelja iz Severnega Vaziristana. Kako se prebivalci Severnega Vaziristana odzivajo na napade brezpilotnih letal? Kakšen je njihov odnos do svete vojne v Afganistanu? »Vsi podpirajo sveto vojno. Če bodo Američani nadaljevali z napadi na Severni Vaziristan, bom tudi sam prisiljen prijeti za orožje,« bojevito zatrdi Mardžan, pripadnik plemena Vazir, ki je s približno sto tisoč pripadniki eno večjih plemen na tem območju. Čeprav je predstavnik vlade, ki naj bi bila v vojni s talibani, Mardžan pravi, da s talibanskimi skupinami, ki delujejo v Severnem Vaziristanu, nikoli ni imel težav.
Dobre odnose, kot pove, ima tudi s Hafizom Gulom Bahadarjem, poveljnikom ene največjih talibanskih skupin v Severnem Vaziristanu. Po mirovnem sporazumu, ki so ga pakistanske oblasti leta 2006 podpisale s talibani, so se varnostne razmere v Severnem Vaziristanu izboljšale, pravi, saj se vojska in talibani niso več spopadali. Tako so sedaj glavni problem napadi z brezpilotnimi letali. O tem, kdo je glavni sovražnik Pakistana, Mardžan ne dvomi. »Ker so ZDA napadle Afganistan, nosijo krivdo za nastale probleme. V boju proti Sovjetski zvezi so nas izkoristili za svoje interese, zdaj pa nas hočejo uničiti. Hočejo uničiti Paštune. Ko bodo ZDA zapustile Afganistan, se bodo razmere izboljšale.«
