Ko nam je leta 2013 Edward Snowden razkril, da je naša zasebnost ogrožena oziroma da v nam poznani obliki sploh ne obstaja več, nismo prav dobro razumeli, o čem nekdanji sodelavec ameriške službe za nacionalno varnost govori, oziroma nas njegove besede niso posebej ganile. Najbrž zato, ker je nagovarjal večinoma napačne ljudi v napačnem času, ljudi, ki se nam je naša lastna zasebnost zdela nekaj tako samoumevnega, da o njej že dolgo nismo več premišljevali in smo se njenega pomena že davno tega prenehali zavedati. Še več, začeli smo jo prostovoljno razdajati ali celo prodajati.

Tabloidni časi, v katerih živimo, so nas postopoma vzgojili v paradoksalnem prepričanju, da je naša zasebnost ničvredna, če po nekem naključju ostane zares zasebna. Prisiljeni smo bili sprejeti, da smo se rodili v svet, ki od vsega najraje kuka skozi ključavnice in ki zasebne prostore nasilno pretvarja v javne, da bi lahko radovednežem drago prodajal vodene oglede, v svet, ki uživa v lepljenju cen na človeško intimo in ki brezsramno preprodaja človeška bitja, razgaljena do najbolj ponižujočih spominov in do zadnjega mozolja na podbradku.

V takem svetu je bil vrtoglavi uspeh družbenih omrežij pravzaprav neizogiben in nobeno presenečenje ni, da so se ta kmalu izkazala za bolšji trg človeških zasebnosti, kjer so si virtualni prijatelji kot sličice nogometašev pred mundialom razmenjevali slike svojih otrok in dopustniške potopise, žgečkljive zgodbice iz spalnic in neprijetne družinske prigode. Zasebnost je frčala naokrog kot zakockana družinska srebrnina, nagci so tekmovali v tem, kdo se bo bolj slekel, in dovčerajšnji neznanci so drug drugemu vstopali v omare in hladilnike, veselo šerali in lajkali in forvardirali in spet šerali.

In ko nam je nekega dne na vrata potrkal Edward Snowden, da bi nam prodal svojo utopistično idejo o svetu, v katerem bi zasebnost morala ostati zasebnost, smo pač razumljivo buljili vanj, kot bi nam revež ponujal volovji plug ali telegrafsko postajo.

Ja, čeprav smo bili vsi mi podobno kot Ludvik iz Kunderove Šale oropani dobršnega dela svoje zasebnosti, se tega za razliko od njega v nobenem trenutku nismo zavedeli. Sedeli smo v svojih malih zasebnih sobicah, prav takšnih majhnih prostorih, v kakršnem je Ludvika Jahna »prevzel opojni dih intimnosti«, in si v svojih malih naivnih glavicah nikakor nismo mogli predstavljati, kako se je lahko naša mala zasebna sobica spremenila v prostrano vojašnico, polno radovednih oči in ušes in polno pokornih uniformiranih paznikov, ki so pridno beležili dogajanje.

Vseprisotnost velikega brata je bila v našem krasnem novem svetu pač brez otipljive podobe natlačenih skupnih ležišč in kasarniških menz, bila je brez preiskovalnih komisij, pred katerimi bi se moral kdorkoli izmed nas zagovarjati zaradi vsebine prestreženih in prebranih elektronskih sporočil, tako kot se je moral Ludvik pred partijskimi kolegi zagovarjati zaradi šale, zapisane na razglednici svojemu dekletu. Še brezpilotna letala, ki v neznanih puščavskih deželah izvajajo eksekucije nad družbi nevarnimi posamezniki in skupinami posameznikov, so bila za nas preveč nadrealen pojav, da bi jih lahko neposredno povezali z lastnim obstojem in jih dojemali kot resno, otipljivo grožnjo.

In zato se celo tisti med nami, ki so živo pomnili Ludvikove čase, čase, ko se Veliki brat še ni pritajil in postal človeškemu očesu neviden, ob žvižganju Edwarda Snowdna niso prav posebej vznemirjali. Na žalost se je izkazalo, da z navideznostjo lastne zasebnosti nimamo prav nobenih težav, vse dokler je ta navideznost dovolj prepričljiva. Zdelo se je celo, da nam gre ta žvižgač kar malce na živce, ker nam želi skaziti prelepo namišljeno podobo sveta, v katerem je človekova zasebnost nekaj svetega in nedotakljivega.

Zato pravzaprav sploh ne preseneča, da bo svet po Edwardu Snowdnu ostal enak svetu pred njim in da bomo ljudje še naprej verjeli v lastne privide in utvare ter kmalu pozabili na njegove svarilne besede in na grozljivo nevarnost sistema, ki vse vidi in vse sliši. Zaprli se bomo nazaj v svoje »majhne prostore« in pridno utrjevali vero v lastno nevidnost, saj se bo vsak izmed nas zlahka prepričal, da je njegova zasebnost tajnim službam brez dvoma dovolj nezanimiva, in vsakogar bo zabavala ideja, da nekdo nekje pregleduje vse forvard mejle, ki priromajo na njegov e-naslov.

Predvsem pa bomo vsi skupaj z veseljem pozabili na to, da ko v hollywoodskem filmu nekdo izreče stavek »You've been warned!«, temu praviloma sledi le še spektakularno razdejanje.

* Bili smo opozorjeni!