Kaj mi poje ptičica?

Svetovni splet 2.0

Vprašanje pa je seveda širše. Ali naj politiki v novi komunikacijski dobi naslavljajo volilce preko twitterja? Če da, koga pravzaprav naslavljajo, kdo pretežno spremlja njihova čivkanja? In bolj pomembno – o čem sploh čivkajo? Kakšne informacije želijo prenesti? In če uporabimo za iztočnico kar »čivk« Gregorja Golobiča, znanega kot spretnega govornika, bi vprašanje lahko zastavili tudi takole: ali so čivki pravzaprav (...) »tabloidna dieta, ki v mnogočem sooblikujejo vstajniško mentaliteto«? Ali res vplivajo na naše mnenje?

Ste si pred petnajstimi leti predstavljali, da bi lahko imeli svojo spletno stran? Delili s svetom vsako svojo misel, slike in filme iz osebnega življenja? Svetovni splet 2.0 je omogočil prav to. Če je bil splet na začetku precej statično odlagališče (repozitorij) informacij, kot ugotavlja PCMAG (2013), pa je z izboljšanjem infrastrukture (hitrost internetnega omrežja ter računalnikov) postal dinamičen in interaktiven ter tako bistveno bolj privlačen za uporabnike. Na drugi strani pa je res tudi to, da je v obilici informacij in gradiv, pogosto dvomljive kvalitete, v njem vedno težje doseči prepoznavnost.

Z vidika politike pa je pomembna ravno prepoznavnost, promocija ideje, stranke, ljudi. Auvinen (2011) v svoji analizi »digitalne demokracije« ugotavlja, da sta vzpon spleta 2.0 in z njim razmah socialnih omrežij precej spremenila tudi politično sceno. Facebook, twitter, wiki, youtube, blogi ponujajo številne komunikacijske možnosti. V literaturi se sicer kot eden najbolj uspešnih »spletnih« političnih projektov pojavlja spletna stran Baracka Obame. Uspeh socialnih omrežij in drugih spletnih tehnologij pri naslavljanju volilcev je predvsem posledica možnosti posameznika, da se aktivno vključi, posvetuje, dobi povratno informacijo, odziv. In s tem okrepi svoje prepričanje v neko idejo ali pa tudi ne. Posameznika torej politiki ne naslavljajo več zgolj z nasmeški z velikih obcestnih plakatov, pač pa politična mašinerija omogoča posamezniku, da se aktivno vključi, se pogovarja s svojimi izbranci (ali njihovimi predstavniki za ekrani na sedežih političnih strank) in tako krepi svojo pripadnost neki ideji.

Socialna omrežja so že tako razširjena, da jih politiki težko prezrejo. Raziskava Worldwide Social Network Users: 2013 Forecast and Comparative Estimates pravi, da bo leta 2013 socialna omrežja uporabljala že četrtina prebivalcev sveta. V zahodni Evropi je leta 2012 socialna omrežja uporabljalo 40 odstotkov ljudi, do leta 2017 naj bi jih že polovica. V Sloveniji naj bi internet uporabljalo kar 1,4 milijona Slovencev, torej 70 odstotkov vseh. Socialna omrežja so seveda najbolj popularna med mladimi, uporablja jih kar 79 odstotkov posameznikov, starih od 16 do 24 let. A tudi tisti nekoliko starejši (25 do 34 let) z 68 odstotki ne zaostajajo veliko (vsi podatki MVF, 2013).

Twitter je eno bolj popularnih »orodij«, čeprav je bistveno manj razširjen od na primer facebooka. Po podatkih GlobalWebIndex (2013) naj bi imelo facebook stran 69 odstotkov vseh uporabnikov interneta, 43 odstotkov naj bi ga tudi redno uporabljalo. Twitter je v primerjavi s facebookom bistveno manj razširjen, uporabljalo naj bi ga 21 odstotkov prebivalstva. Vendar pa, kot piše Hahnova (2013), je v primerjavi s facebookom, ki je namenjen bolj razpravam, twitter tisti, ki omogoča hitro promocijo ideje, kjer se rojevajo zgodbe. Kratko in udarno.

Slovenija: Twitter kot orodje za obveščanje

Po podatkih MVF (2013) naj bi 670 tisoč Slovencev uporabljalo facebook. Twitter deset tisoč. Veliko, malo? Vprašanje je, kdo vse se skriva za to številko. Vendar pa z vidika politikov ta številka ni nujno zanemarljiva, saj so med temi deset tisoč »tviteraši« tudi številni posamezniki, ki pomembno sooblikujejo javno mnenje. Kar so ugotovili tudi politiki. Številni poslanci, stranke, celo vlada, imajo svoj twitter račun. Ki ga tudi uporabljajo. In če literatura ugotavlja, da je twitter pomemben za hitro promocijo, ali se tega zavedajo tudi slovenski politiki? O čem pravzaprav čivkajo?

V analizo so bili zajeti predstavniki slovenskega ljudstva v parlamentu, ki uporabljajo twitter, prav tako smo zajeli strankarske čivke, čivke vlade in predsednika državnega zbora v obdobju od zadnjih volitev (4. decembra 2011) do 25. decembra 2013. Iz nabora smo izločili vse »retwitte« (posredovane oziroma ponovno objavljene čivke drugih) ter čivke tistih, ki so se oglasili samo nekajkrat. Na koncu je bilo v analizo s pomočjo programa wordle, ki išče najbolj pogoste besede, vključenih 15.686 kratkih sporočilc, največ od strank SDS (5071) in SD (2396), najmanj pa od stranke in članov Desusa (samo 50).

Ker je twitter pomembno komunikacijsko in promocijsko orodje in ker so se v tem času zgodile številne reforme, še več pa se jih je »poskušalo zgoditi«, nas je zanimalo, ali pravzaprav politiki apelirajo na segment tviterašev tudi s »prodajo svojih pogledov na reforme«. Ali skušajo stranke zagovarjati svoja stališča, vlada promovirati nezaželene ukrepe in jih razložiti kot potrebne? Slika1 prikazuje najbolj pogoste besede v celotnem naboru zajetih čivkov, pri čemer smo število besed omejili na 50. Med njimi je le malo ekonomskih terminov (te reforme so bile pač v tem času najbolj aktualne). Stranke izpostavljajo predvsem pomembne dogodke, vabijo na novinarske konference, objavljajo novice o prispevkih, ki so vredni pozornosti, povzemajo izjave svojih članov na raznih dogodkih. In tudi pregled čivkov politikov kaže, da najraje uporabljajo twitter za obveščanje o svojih trenutnih dejavnostih, političnih dogodkih, raznih srečanjih, kulturnih prireditvah, TV-oddajah, izdajah knjig, izrekajo čestitke, pohvale, se zahvaljujejo.

Če ste pričakovali, da bodo politiki predvsem merili moči in se preko twitterja kritizirali, ta vidik nikakor ne prevladuje, čeprav je res, da se pojavlja tudi nekaj kritičnih izjav oziroma napadov na politične nasprotnike, vendar je to gradivo največkrat povezano s stališči glede predlogov reform ali zakonskih sprememb. Med njimi na primer »Ekonomska politika vlade ima napačen fokus, ki ne razrešuje ključnih razvojnih problemov Slovenije«, »Desnica uveljavlja politično odgovornost? A nam je ta kaj pomagala, ko so zapacali banke in sesuli par dobrih firm v 04–08?«, »Spoštovani, po vašem bi se torej morali strinjati z vsemi predlogi PS? V pogajanjih pač ne more nekdo preprosto le narekovati« (vsi čivki SD), »En 'Pucko', dva 'Pucka', trije 'Pucki'... ali?«, »Tile fanatiki ljudi spet pehajo v revščino. V 45 l njihove vladavine je Si padla na slabih 30% avstrijskega povprečja« (oba čivka SDS). Najti je mogoče tudi nekaj kritičnih misli »trenirkarjev« in »Majerja«, »stricev« itd.

Če je namen čivkanja tudi politično merjenje moči in nagovor lastne baze, je v tem najbolj učinkovita SDS, katere zapisi na spletnih straneh so tudi sicer večkrat citirani. Če je namen provokacija, vidnost, naslavljanje svojih volilcev in krepitev njihove pripadnosti, iskanje lastne (zelo jasno razmejene) identitete, je s tem cilj verjetno dosežen. Deluje pa seveda čivk na obe strani razmejitvene črte: če na eni strani krepi pripadnost, na drugi krepi odsotnost simpatij. Tudi PS in njeni člani so se na nekaj temah ostro postavili, manj ostro komunicirajo DL, NSi, SD in še najmanj Desus. Pri čemer pa, kot rečeno, ta vidik (kritiziranje in napadi) nikakor ne prevladuje.

Pa ekonomske reforme? Če odprete spletno stran mybarrackobama.com, vas bo (na dan 10. decembra 2013) pričakalo sporočilo »Obamacare marketplace is now open«, ki poziva na pomoč pri pripravi boljšega zdravstvenega sistema v ZDA. Obamacare oziroma zdravstvena reforma je največji projekt Barracka Obame, splet pa je orodje, s pomočjo katerega ta model promovira, zbira odzive, omogoča izboljšave. Glede na to, da naj bi bil ravno twitter tisti, ki omogoča prodornost, bi bilo smiselno pričakovati, da ga bodo politiki s tem namenom tudi uporabljali. Pa ga ne. Twitter je zaenkrat, kot kaže ta hiter pregled strankarskih čivkov, v Sloveniji namenjen bolj obveščanju.

Z namenom analize promocije predlogov ekonomske politike smo pregledali še čivke vlade (v tem primeru zaradi menjave zgolj zadnje vlade Alenke Bratušek). Tudi v tem primeru prevladuje obveščanje, čeprav je res, da je v posameznih čivkih najti tudi precej podpore določenim predlogom oziroma razlago le-teh: »Vlada ni mogla izbirati med dobrimi rešitvami – izbrala je nabor ukrepov, ki je najmanj slab za državljane in gospodarstvo«, »Z višanjem DDV se dvigajo prihodki proračuna RS, ki med drugim financira ukrepe, ki ustvarjajo pogoje za nova delovna mesta«, »Glavno sredstvo boja proti utaji davkov niso visoke globe, temveč poostren inšpekcijski nadzor«, »Pri tovornem prometu se držimo načela 'onesnaževalec plača'«, »Dražje cestnine za ekološko sporne tovornjake«, »Po sprejetju davka na nepremičnine ne bo novih davkov« (izbor naključen).

Novembra sta javnost in poslance razburjala proračun ter davek na nepremičnine. Slednje bistveno manj kot drugi dogodki. Morda tudi zaradi občutka kolektivne odgovornosti o tem niso želeli zgubljati preveč besed. Bistveno bolj jih je razburjala resolucija o Sloveniji, ki jo je sprejela Evropska ljudska stranka. EPP so poslanci in stranke v dveh dneh pred 15. novembrom 2013 (ko sta bila v parlamentu potrjena nepremičninski davek ter proračun) ter dveh dneh za tem omenili 42-krat, največkrat s strani SDS, nepremičnine pa so se v analiziranih tvitih pojavile samo 16-krat.

Nič pretresljivega skratka. Televizija in časopis (ter tudi splet) so zaradi večje odmevnosti očitno bolj privlačni za promocijo strank, posameznikov, idej ali pa za merjenje moči. Morda ta rezultat niti ni presenetljiv, sploh če upoštevamo, da je imel na primer twitter stranke SDS 7292 sledilcev, SD 3488, NSi 2418, PS 2267, Desus pa komaj 113 sledilcev. Absolutna zmagovalka po številu sledilcev je vlada z 11.986 sledilci (vsi podatki z dne 26. decembra 2013). Če ima slovenski »volilni trg« po podatkih ministrstva za notranje zadeve o številu volilnih upravičencev približno 1,7 milijona »kupcev«, je deset tisoč sledilcev zaenkrat očitno premalo, da bi bil twitter pomembno orodje politike.

Vsebina jutri?

Vendar pa lahko glede na napovedano hitrost širjenja twitterja pričakujemo, da bo tudi v Sloveniji postopoma postal pomembnejši način komunikacije v politiki. Trenutna vsebina je zelo razgibana (kot to velja za splet nasploh), pomembnih sklepov, idej ali konec koncev žalitev pa ni veliko. Pa čeprav tudi ali pa ravno twitter ponuja možnost (ali pa sili v) kratkega in plastičnega prikaza »a la WC-metlica«.

Internet in socialna omrežja nasploh ponujajo veliko podatkov, vprašanje pa je, ali tudi toliko vsebine. Vse je kratko, jedrnato, v barvah, s slikami, oblikovano tako, da pritegne bralca. Z (zato) pogosto pretiranimi (neutemeljenimi) poudarki, tabloidno, rumeno. Kar pripomore k še manjšemu sožitju, razumevanju in sodelovanju.

Če bi citirali Andrewa Keena (2012), bi lahko dodali, da nas družbena omrežja »delijo, pomanjšujejo ter delajo zmedene«. In če uspeh nacije »na mladih stoji« in če upoštevamo pomen japonske izkušnje sodelovanja v smeri doseganja skupnega cilja, bi bilo pri (politični) rabi socialnih omrežij in drugih spletnih tehnologij treba biti posebej previden: vsebina sporočil bi morala biti nad njihovo vidnostjo, kvaliteta nad kvantiteto. Oziroma, kot piše Keen (2008), socialna omrežja so pravzaprav nepregledno morje povprečnosti, ki lahko brez nadzora vpliva na oblikovanje javnega mnenja.

Koristno? Vprašanje. Brez kritične presoje avtorjev ali moderatorjev, pogosto skritih za tančico anonimnosti, lahko družbeni mediji celo nevarno manipulirajo z resnico. Zato upamo, da slovenska tviteraška scena ne bo zašla na takšno pot.

Auvinen, A.-M. (n.p.). Social media – the new power of political influence. Centre for European studies. Dostopno na: http://thinkingeurope.eu/sites/default/files/publication-files/kansio-digital_democracy_-_final_en.pdf.

GlobalWebIndex. (28. Januar 2013). Twitter Now The Fastest Growing Social Platform In The World. Dostopno na http://blog.globalwebindex.net/twitter-now-the-fastest-growing-social-platform-in-the-world/

Hahn, N. (2013). What good is Twitter? The value of social media to public service journalism. A Eurovision Media Strategy Publication. Dostopno na http://www.lse.ac.uk/media@lse/POLIS/documents/What-good-is-twitter.pdf.

Keen, A. (2008). The Cult of the Amateur. How blogs, MySpace, YouTube, and the rest of todays user generated media are destroying our economy, our culture, and our values. Doubleday publishing.

Keen, A. (2012). Digital Vertigo. St.Martin Press.

MVF. (2013). Lead generation and internet marketing in Slovenia. Dostopno na http://www.mvfglobal.com/slovenia.