V podobni časovni luknji je že vsaj od jeseni 2009 tudi projekt TEŠ6. Takrat je širša slovenska javnost počasi začela spoznavati, da v Šaleški dolini v času krize nastaja več kot milijardo evrov vredna termoelektrarna. Pojavili so se prvi pomisleki: o naraščajoči ceni investicije, ki je še leta 2006 znašala 650 milijonov evrov, o nenavadno ugodnih pogojih, ki jih je v pogodbi iztržil francoski Alstom, o okoljskih vidikih... V TE Šoštanj in Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) so hitro zagnali obsežno lobistično mašinerijo. Medijski prostor so zasuli s floskulami. Da bodo proizvajali slovensko električno energijo, ki bo cenejša od tuje; da bo projekt ohranil delovna mesta v dolini; da bi bila obnova elektrarne dražja od gradnje nove; da se projekta ne da več ustaviti, ker da so vanj že vložili 25 milijonov evrov...

Teh 25 milijonov je skozi leta naraslo na sto, dvesto, petsto milijonov, milijardo evrov... Štiri vladne koalicije so (z izjemo Zares, če odštejemo Janeza Kopača iz leta 2009) gledale stran. Ves ta čas je igro vodil šaleški lobi, združba iz zidanic, ki je doktorirala iz politike izvršenih dejstev. Ob največjem koritu v državi je bilo prostora za vse, lovke vpliva so segale do samih vrhov odločanja. V odločilnih letih 2009 in 2010 je na čelu finančnega ministrstva sedel nekdanji svetovalec TEŠ Franc Križanič. Resor za energetiko je vodil Velenjčan Matej Lahovnik, ki »so mu razložili, da Alstom v Sloveniji ni imel posrednika«. To razlago je očitno brez težav »kupil«. Ne glede na to, da so v Švici čez čas odkrili domnevno fiktivne pogodbe, ki naj bi služile za »pokritje« večmilijonskih provizij.

A TEŠ6 je kot valjar vedno znova poteptal vsako oviro. Pozabite na brezzobo protikorupcijsko klavzulo, skrite stroške v pogodbi z Alstomom, plačila za »popravljanje« študij bank, »neodvisne« analize projekta, ki so jih delali njegovi snovalci, prikrite grožnje nadzorniku HSE, ki je hotel ustaviti projekt, lobiranja za podizvajalce, lažnive podatke o ceni premoga, pisanje poroštvenih zakonov v prostorih HSE, nategovanje države pri odobritvi jamstev, težave vlade pri pridobivanju podatkov in tri milijone evrov gotovine v sefu nekdanjega direktorja TEŠ. Ves čas smo poslušali, da se projekta ne da več ustaviti. Menjavali so se ministri in uprave HSE. Projekt so preučevali, popravljali, revidirali in aneksirali, a nikoli do konca »očistili«. To pravzaprav veliki večini vpletenih ni bilo nikoli v interesu.

Tudi zato – in ne zaradi »enotnosti energetske stroke«, ki je projekt z nekaj izjemami več let nekritično podpirala – je zadnja politična razprava o usodi TEŠ6 namenjena sama sebi. Ne le, ker se je vlada Alenke Bratušek o projektu začela pogovarjati prepozno in ga že lani poleti prehitro spustila iz rok. Težava je, ker ima na izbiro le še slabe možnosti. Katere? Če projekt spet prepusti samemu sebi, se bo spremenil v nevodeno raketo, ki lahko zaradi izgub pri obratovanju pokoplje celotno energetiko. Če ga začasno ustavi, si bo kupila nekaj časa, ki ga bo Alstom drago zaračunal, a dileme, kaj s TEŠ6, še vedno ne bi razrešila. Če ga trajno ustavi, bo v Šoštanju ostal spomenik človeški neumnosti, ki resda ne bo ustvarjal minusa, toda breme odplačevanja posojil bo padlo na državo. Enako bi se lahko zgodilo v primeru, če bi TEŠ6 zgradili do konca, a ga pustili ugasnjenega. Še najmanj skrbi bi državi na kratki rok povzročila prodaja za en evro tujemu vlagatelju, ki bi projekt dokončal in upravljal.

Kar vladi ostane, je troje. Najprej pridobitev jasne in neodvisne ocene, koliko bi vsaka od možnosti v resnici stala. Izjave o ustavitvi projekta so v zadnjih letih že pospremile zlovešče napovedi o večmilijardnih stroških. Sledi naj iskanje odgovornosti in vztrajno vrtanje v številke projekta, v katerem je iskanje ekonomike trenutno podobno mašenju dvanajstih lukenj v ladijskem dnu z desetimi prsti. Ne gre se slepiti, da bi drznejši posegi v projekt lahko minili brez političnih pretresov. SD je tesno pripet na TEŠ6, zato si te črpalke ne bo pustil iztrgati iz rok, v PS so bili doslej zadovoljni z obvladovanjem Gen Energije. Težko je v resnici verjeti, da bo Bratuškova zaradi »projekta, ki je v 92 odstotkih že zgrajen«, tvegala razpad vlade, ki »ne sme pasti«. Resorni minister za energetiko iz DL je zaradi poslov z Darsom politično močno oslabljen. Vse to bi lahko izkoristili v SDS. Tam znajo politične točke že pregovorno nabirati tudi na težavah, ki so jih v pomembni meri povzročili sami (TEŠ6, bančna luknja). Skoraj tako dobro kot aktualni predsednik republike.

TEŠ6 je že zdavnaj zgodba, ki presega »le« ugrabitev države. Služi lahko kot praktični prikaz, da Slovenija v resnici ne deluje kot država, ampak kot rezultanta interesnih in političnih silnic. Te s svojim kadrovanjem, lobiranjem in vsiljevanjem projektov sistem ne le obvladujejo, ampak ga dejansko ustvarjajo. Hkrati nam prodajajo zgodbe o projektih, ki da jih za vsako ceno potrebujemo. Državljani Slovenije smo v bistvu Bill Murray iz prej omenjenega filma. Vsak dan znova se zbudimo v isti postelji in po radiu poslušamo iste novice. V lastni časovni luknji živimo svoj neskončen dan, vsake toliko časa pa okrog nas iz nič zraste kakšna termoelektrarna.