Profesor ekonomije na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Tine Stanovnik je sodeloval pri pripravi zadnje pokojninske reforme, ki je bila sprejeta konec leta 2012, in je tudi član omenjene delovne skupine. Napovedi o izdelavi »bele knjige« o pokojninskem sistemu in novih neizogibnih reformah, ki da so tik pred vrati, ga presenečajo in po tihem jezijo. »Reforma, ki je začela veljati januarja lani, je popolnoma zadovoljiva in zadošča za naslednje desetletje. O beli knjigi in možnostih sprememb za naprej lahko začnemo konkretneje razmišljati leta 2021 ali 2022. Ne pa sedaj.«

Politične napovedi o neodložljivih novih reformah, ki da prihajajo, odpravi kot prazne priklone standardnim zahtevam, ki jih vedno znova ponavlja Bruselj. »Predpostavke, pod katerimi je narejen sedanji sistem, so jasne. Ob kolikor toliko normalnih gospodarskih razmerah je pokojninski sistem za naslednjih deset let stabilen. Stabilen je tudi delež izdatkov za pokojnine kot delež BDP, ki znaša okoli dvanajst odstotkov. Dopustiti moramo, da se prehodna obdobja, ki jih je ZPIZ-2 uvedel, iztečejo. Najti moramo le samozavest in sporočiti v Bruselj: 'Poglejte, zahteve po novi pokojninski reformi so neumnost. Naš sistem je sedaj stabilen in trenutno imamo druge prioritete.' Kajti pokojninska vprašanja so ob izzivih, ki se postavljajo zaradi visoke brezposelnosti, pravzaprav trivialna,« sklene prof. Stanovnik.

Mednarodna poročila o nacionalnih pokojninskih sistemih in stanju pokojninskih blagajn v Evropi ter po svetu črpajo iz nedavne zgodovine. Sklicujejo se na prva opozorila o staranju francoskega prebivalstva v osemdesetih letih. Pa na klice o nujnosti reform v vzhodni Evropi po padcu berlinskega zidu. V knjigi Pokojninski sistem po novem štirih avtorjev, zaposlenih na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, sta omenjena tudi čilska pokojninska reforma v času neoliberalne diktature Augusta Pinocheta leta 1981 in model tristebrnega pokojninskega sistema Svetovne banke, ki je pomembno vplival na pokojninske reformne politike držav v vzhodni Evropi konec devetdesetih let.

Ključna je politika zaposlovanja

Opozorila in dejavniki, na katerih poročila temeljijo, so podobni: staranje prebivalstva držav zahteva reformo pokojninskih sistemov, ki postajajo nevzdržni. Rešitve, ki naj jih reforme zasledujejo, gredo vseskozi v dve smeri: prva je višanje upokojitvene starosti zavarovancev in zaostrovanje pogojev za upokojitev; druga spodbuja k financializaciji, k obračanju k trgu in diverzifikaciji oblik varčevanja za starost.

Iz bruseljske pisarne Konfederacije evropskih sindikatov so se že leta 2012 odzvali na Belo knjigo, ki jo je tedaj pripravila evropska komisija. Zgroženi so bili nad redukcijo pokojninskega sistema, ki jo je izvedla komisija. Kajti pokojninski sistem je v evropski politični govorici pomenil le še tegobo pri zagotavljanju fiskalne vzdržnosti in proračunske uravnoteženosti. O vlogi pokojninskega sistema kot socialnega mehanizma, ki zagotavlja vključujočo družbo za vse, ni bilo ne duha ne sluha. »Pokojninski sistemi so v delu, kjer določajo nacionalno upokojitveno starost, v izključni pristojnosti držav. Priporočila komisije o njenem dvigu pa bodo služila kot priročen izgovor vsem, ki bodo želeli dvigniti upokojitveno starost brez vsakega premisleka, zatrjujoč, da to počno v imenu skrbi za javne finance. A v prvi vrsti gre pri vzdržnosti pokojninskih sistemov za vprašanje politik zaposlovanja v državah članicah, za obstoj ali odsotnost delovnih mest,« so tedaj zapisali v Konfederaciji evropskih sindikatov.

ZPIZ-2 uvaja postopno višanje upokojitvene starosti za vse na 65 let. Težava, ki postaja posebej očitna v času krize, je dejstvo, da mnogi starejši nad 55 let preprosto ne morejo najti zaposlitve. Poleg mladih predstavljajo največjo in najbolj kritično skupino med brezposelnimi, tako v Evropi kot Sloveniji. Od decembra 2006 do decembra 2013 se je število registriranih brezposelnih med 50. in 59. letom po podatkih Zavoda za zaposlovanje dvignilo z 20.219 na 34.194 (decembra 2012 je doseglo maksimum, 36.805). Več kot za trikrat pa se je povečalo v istem obdobju število registriranih brezposelnih, starejših od 60 let, in sicer s 1106 na 3714.

Profesor Stanovnik ob tem pravi, da je med strokovnjaki in političnimi odločevalci splošno sprejeto, da gre pri predpostavki, da se bo z dvigom upokojitvene starosti povečala tudi delovna aktivnost prebivalstva, ki se po novem še ne more upokojiti, le za pobožno željo. A kljub temu se marsikje po Evropi danes govori o upokojitveni meji prihodnosti, ki bo znašala 67 let ali več. »Ve se, da veliko, večina ljudi ne bo dočakala normalnega prehoda iz delovne aktivnosti v pokoj. Ve se, da bodo ljudje nekaj let nekje vmes, na nikogaršnji zemlji, morda celo v situaciji, ko ne bodo več upravičeni do nadomestila za brezposelnost. A o tem se javno ne govori. Ker so poti do upokojevanja različne, pa se višanje upokojitvene starosti včasih odrazi tudi v povečanju števila ljudi, ki se prijavijo, da bi se lahko invalidsko upokojili. Tega se vsi zavedamo. Resnega interesa, da bi se o tem kritično pogovarjali, pa ni,« pravi dr. Stanovnik.

Druga pot do rešitve ob izzivih, ki jih pokojninskim sistemom prinaša staranje prebivalstva, naj bi bila po priporočilih evropske komisije in številnih mednarodnih finančnih institucij (obvezno) podprtje javnega prvega stebra pokojninskega sistema s privatnima drugim in tretjim stebrom. To naj bi razbremenilo prvi steber ter zavarovancem prineslo več možnosti črpanja pokojnine iz različnih virov. Izplačila pokojnin iz drugega in tretjega stebra so praviloma v celoti vezana na vplačano vsoto, potencialno rast prihrankov in ocenjeno življenjsko dobo zavarovanca ob upokojitvi.

Konfederacija evropskih sindikatov ocenjuje, da je mnogo pomembneje kot vzpostavljanje drugega ali celo tretjega stebra, da se okrepi prvi steber pokojninskih sistemov, ki temelji na medgeneracijski in znotrajgeneracijsko redistributivni solidarnosti. V poročilu Reforming Pensions: The Limits of Diversification avtorja opozarjata na slabe izkušnje diverzifikacije pokojninskega zavarovanja med različne stebre in zasebne ponudnike, od koder upokojenci nato črpajo pokojnine, predvsem v okviru poskusov privatizacije obstoječih javnih pokojninskih stebrov.

Prav tako se je izkazalo, da privatni pokojninski stebri niso imuni za spreminjanje pogojev izplačil niti za makroekonomske šoke. Zadnja finančna kriza je to dokazala, ko so številni zavarovanci izgubili velik del vrednosti svojih prihrankov, zlasti v Ameriki, v Evropi pa predvsem na Irskem, a tudi na Nizozemskem in Finskem. Prenos javnega sistema pokojninskega zavarovanja na privatnega se je izkazal za mnogo dražjega od napovedi, zlasti v vzhodni Evropi, ob tem da so bile pozitivne makroekonomske posledice privatizacije pod pričakovanji. Tako Estonija, Poljska kot Madžarska so se v letih po finančni krizi odločile za delno ali celostno re-nacionalizacijo privatiziranih delov pokojninskega zavarovanja. Avtorja omenjenega poročila vidita podlago za moč argumenta diverzifikacije pokojninskih zavarovanj v normativni pristranskosti, ki je nenaklonjena tako kolektivnim zavarovanjem kot vlogi države nasploh, ali pa v pritisku finančne industrije, ki išče nove vire svojih rent: »Paradoksalno se lahko ideološki pohod za privatizacijo pokojninskih sistemov z namenom zmanjšanja vloge države izkaže za samoizpolnjujočo se prerokbo: kajti ustvarja nepotrebni fiskalni pritisk, ki lahko zmanjša dejansko zmožnost držav, da zagotovijo socialna zavarovanja in vskočijo, ko trg odpove,« opozarjata.

O nevarnostih in slabostih privatnih pokojninskih stebrov je najbolj zgovoren zapis v poročilu OECD Pensions Outlook 2012, v katerem prepoznajo kot težavo privatnih pokojninskih shem izpostavljenost zavarovancev tveganjem nizko reguliranega upravljanja z njihovimi prihranki. Državno poroštvo bi bilo v takih primerih veliko breme za državo, če odgovornost nosijo sami zasebni ponudniki, pa to bodisi zviša ceno zavarovalnih premij ali pa zmanjša tveganost naložb ter posledično donosnost in zatorej smotrnost privatnih pokojninskih shem, opozorijo v poročilu.

V drugem poročilu OECD Pensions At A Glance 2013 opozorilu, da države niso zagotovile zadostnih preživetvenih varoval znotraj javnega sistema pri višini pokojnin za tiste, ki so v svoji delovni dobi bodisi zaslužili malo ali niso dosegli polne upokojitvene delovne dobe, sledi napoved, »da bi bil njihov položaj še težji v privatnih pokojninskih shemah, ki običajno ne vključujejo prerazdelitve k revnejšim upokojencem«. Zaključijo, »da je nujno, da ljudje nadaljujejo z vplačevanjem prispevkov, da se zagotovijo pokojninske pravice in zavarovanje vseh v prihodnosti. Vendar le višanje upokojitvene starosti ne bo zadostovalo, da bi ljudje efektivno ostali na trgu dela. Potreben je celosten pristop. Varčevanje pri javnih pokojninskih sistemih, trendi k vse daljši delovni dobi in večje zanašanje na privatne pokojninske sheme lahko povečajo neenakost med upokojenci.«

Skupni interesi družbe

Tiho odtekanje in krčenje obsega denarja za pokojnine zavarovancev v pokojninski blagajni pa je strah, ki visi nad predsednico Zveze društev upokojencev Slovenije, dr. Matejo Kožuh Novak. »To odtekanje in pretakanje se zgodi po tihem. Dokaz, kako se to lahko izvede, gledamo že zadnjih osemnajst let, vse od leta 1996.« Tedaj se je prispevna stopnja za delodajalce znižala skoraj za polovico, s 15,5 na 8,85 odstotka bruto plače delavca. »Ta sredstva sedaj zagotavljamo na podlagi zakona skozi proračun vsi. Zakaj? Hkrati bi se morali začeti pogovarjati, kako zagotoviti v prihodnosti večji del financiranja pokojninske blagajne iz davkov,« pravi dr. Kožuh Novakova.

Poseben, namenski socialni davek na donose posestev in investicij, ki gre v celoti v pokojninski rezervni sklad, denimo poznajo v Franciji. Predsednica Zveze društev upokojencev opozori, da se nanje obrača vse več novih, mladih upokojencev z neživljenjsko nizkimi pokojninami. »Navajeni smo bili, da smo varni. Sedaj poslušamo, da lahko prodamo vse, kar imamo, če nimamo dovolj, da bi preživeli. Jasno je, da bodo le številnejša, kakovostna delovna mesta, boljše plače ter posledično višji prispevki pripeljali tudi do višjih pokojnin, s katerimi bomo lahko kot družba bolje želeli. Vprašanje pa je, ali so delodajalci že pripravljeni priznati, da bomo večjo družbeno blaginjo lahko dosegli le z višjimi plačami, višjimi prispevki in kakovostnimi delovnimi mesti, ki ne bodo odseljena v cenejšo tujino. Mlade se danes uči, da jim starejši jemljemo možnosti, a to ni res. Če nič drugega, moramo vedeti, da so nas na tem prostoru vedno poskušali razdeliti tisti, ki so nam vsem kot družbi hoteli nekaj vzeti,« opozarja dr. Kožuh Novakova.

O neprepričljivosti govora o medgeneracijskem konfliktu spregovori tudi Klemen Knez, član študentskega društva Iskra. Pravi, da gre za prozoren poskus razdvajanja ljudi s skupnimi interesi: ljudi, ki bodo, so ali so bili delavci. »Idejo medgeneracijskega konflikta je preprosto zavreči. V resnici se želi tehnične okoliščine, kot je staranje prebivalstva, uporabiti za dimno zaveso in za njo uveljaviti mnogo globlje kvalitativne spremembe v progresivnosti solidarnostne redistribucije in načinu financiranja pokojninskega sistema,« pravi absolvent fizike. Pridobil bi le posrednik, upravljalec privatnega pokojninskega sistema, ki bi težil k ustvarjanju dobička.

»Vsak predlog zasluži eno samo merilo: ali prinaša ali odvzema ljudem,« razlaga Klemen Knez. »Dvig upokojitvene starosti je paradoksalen predlog, ki ob že tako visoki brezposelnosti le še povečuje pritisk na plače tistih, ki delajo. Hkrati bodo ti, ki bodo delali dlje, proporcionalno dobili manj. Eksplicitno torej jemlje.« Alternative, pravi, so odvisne od interesov, ki jih prepozna večina. »Zakaj bi jemali tistim, ki morajo za preživetje delati in dajali gospodarskim in finančnim elitam? Zakaj ne bi bile stopnje vplačevanja prispevkov progresivne? Hkrati ne gre pozabiti, da se je za skoraj pol znižalo prispevno stopnjo delodajalcem, kar nedvomno prispeva k današnjim problemom,« opozarja na nizko stopnjo tudi Knez.

»Tu gre za popolnoma politično dimenzijo boja. Prispevke za pokojninski sistem bi prav tako morali vplačevati iz drugih virov premoženja od menedžerskih nagrad do kapitalskih rent in dobičkov podjetij. Konkretna rešitev, ki jo je nakazala vlada, je plačevanje prispevkov tudi iz plačil za študentsko delo. Po izračunih, ki smo jih pripravili v Iskri, bi to na letni ravni lahko predstavljalo do tretjine sedaj obstoječega letnega primanjkljaja pokojninske blagajne. To je dobro. Hkrati pa bi se študentom njihovo študentsko delo štelo v pokojninsko dobo.«

Prepričan je, da sistem solidarnosti obstaja in bo obstajal, vse dokler smo pripravljeni v njem sodelovati in ga organizirano braniti pred napadi kapitala. »Ob tem lahko vidimo, da trenutni ukrepi aktivne politike zaposlovanja pravzaprav krepijo idejo generacijskega konflikta, saj zelo omejeno privilegirajo določene družbene skupine, ob tem ko jemljejo vsem ostalim, največjo koncesijo pa spet dobi kapital. Če pogledamo družbo kot celoto, vidimo, da se ji jemlje. Opravičene, neplačane prispevke delodajalcev bomo krili iz proračuna. Tu bi bil nujen univerzalni temelj politik in razmisleka, ki se skriva za ukrepi. Upoštevati moramo interese ter možnosti vseh članov družbe, ne pa, da se naš skupni interes razbija in razdvaja ter se nas sili v konkurenčno tekmo,« je prepričan Klemen Knez.

Shizofrenija

Sam ZPIZ-2 po uspešnem lobiranju predstavnikov delodajalcev predvideva določene »vzpodbude« v obliki nižjih ali opravičenih prispevkov za delodajalce, ko gre za prvo zaposlitev delavca ali za zaposlovanje starejših. To naj bi tudi olajšalo prehod na poznejšo, zakonsko določeno upokojitveno starost. Prav tako so zakonsko predvideni tudi znižani prispevki za na novo samozaposlene. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti poleg tega vodi tudi niz ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Štirje sklopi so geografsko določeni in omogočajo povračilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalcem v regijah, kjer je brezposelnost najvišja. Drugi sklop temelji na zakonu o interventnih ukrepih na področju trga dela in starševskega varstva ter uvaja oprostitve plačil prispevkov delodajalcev za mlade. Celotna višina tako oproščenih in v pokojninsko blagajno nevplačanih prispevkov bo krita iz proračuna.

Na ministrstvu razlagajo, da te ukrepe ocenjujejo kot »potrebne v razmerah upadanja gospodarske aktivnosti v Sloveniji in naraščanja brezposelnosti; vplivali bodo na povečan obseg zaposlovanja skupin, na katere se nanašajo, s tem pa bo povečan priliv v proračun in socialne blagajne ter hkrati zmanjšan pritisk brezposelnih na socialne transferje, denarno nadomestilo...«

Takšne aktivne politike zaposlovanja pošiljajo signal, ki ne gre logično skupaj s tarnanjem, da transferji v pokojninsko blagajno predstavljajo prevelik delež znotraj proračuna, saj je vsaj del teh transferjev tudi posledica zavestnih politik vlade.

Prof. Tine Stanovnik govori o shizofrenosti: »Po eni strani imamo pokojninski sistem, ki se napaja in temelji na prispevkih. Na drugi strani imamo željo po zaposlovanju in zavedanje, da je brezposelnost trenutno velik problem tako pri nas kot v Evropi. Tako pride do vzpodbujanja zaposlovanja prek subvencioniranja prispevkov delodajalcev za socialne blagajne. Vsekakor gre tu za določeno shizofrenost. Osebno tudi mislim, da oprostitev plačevanja prispevkov ni ravno pametna poteza. Seveda lahko trdimo, da delodajalci potrebujejo vzpodbudo. A zastavlja se vprašanje, ali to ne bo postala stalnica, in morda še pomembneje – ali ne gre le za izkoristek začasnih ugodnosti in bo v trenutku, ko se vzpodbude končajo, tudi zaposlitev za delavca prenehala. Ključen pri reševanju brezposelnosti bi bil zdrav gospodarski razvoj.«

Po njegovih besedah trenutno jasnih odgovorov, kako urediti razmere na trgu dela, nima nihče. »Tudi zaradi stanja in strahotnih problemov na trgu dela pa je verjetno največje vprašanje, ali ne bi bilo treba ob upokojitvi ne glede na prispevke zagotoviti neki minimum, ki je dostojen in zagotovljen vsem. To bi bila lahko dobro premišljena poteza, saj bi se s tem priznalo tudi sedanje dejansko stanje na trgu dela, kjer je ogromno prekarnih zaposlitev z nizko prispevno gostoto, kar pomeni, da nekdo dela pol leta in nato pol leta ne, ali dela le polovični delovni čas, kar se prevede v le polovično višino prispevkov. Mnogo ljudi ne bo imelo zadostne gostote prispevkov, in to bo pomenilo, da bodo imeli zelo nizko pokojnino,« razlaga profesor ekonomije. Njegove večletne raziskave so pokazale, da je stopnja tveganja revščine v Sloveniji med starejšimi izjemno visoka tako glede na povprečje znotraj celotne slovenske družbe kot mednarodno primerjalno glede na EU ali OECD.

Tudi zadnji podatki kažejo, da če je bilo tveganje revščine po podatkih statističnega urada, brez upoštevanja dohodka v naravi, za vse starostne skupine leta 2012 13,5-odstotno, je bilo med starejšimi od 65 let 19,6-odstotno, med starejšimi od 75 let pa kar 24,5-odstotno. Leto poprej, 2011, je bilo tveganje revščine med najstarejšimi še višje, kar 27-odstotno. Če so se za te skupine stopnje tveganja revščine v letu 2012 glede na leto prej znižale, pa so se povečale v skupini starih med 50 in 64 let, med vsemi zaposlenimi, s sicer z nizkih 3,8 na 4,5 odstotka; in s 23,4 na 23,9 odstotka med samozaposlenimi.

Profesor Stanovnik opozarja, da fiskalna vzdržnost nima nobene zveze s socialno vzdržnostjo, ki se jo danes, po njegovem mnenju, preveč zapostavlja ob poudarjanju fiskalne vitkosti in uravnoteženosti. »Kjer je pokojninski sistem relativno radodaren, je tveganje revščine med starejšimi nizko. Kjer ni, je tveganje visoko,« je preprosta razlaga številk in odstotkov. Pravi, da bi prav vprašanje primerne in vsem zagotovljene univerzalne pokojnine lahko predstavljalo progresivno spremembo pokojninskega sistema v prihodnosti. S tem bi se deloma približali tudi modelom evropskih javnih pokojninskih zavarovanj, ki so v svojem temelju zamišljeni predvsem kot socialna zaščita. »To bi predpostavljalo dvodelnost pokojnine, pri čemer bi bil drugi del vezan na posameznikovo delovno dobo in izpolnjevanje drugih pogojev. Nastavek tega smo že nekoč imeli v konceptu državne pokojnine, a smo to pometli v koš,« se spomni prof. Stanovnik.

Besede, da je treba krizo izkoristiti za nekaj dobrega, smo že skoraj pozabili. A še vedno bi lahko zvenele kot lepa prihodnost. Klemen Knez se vsekakor ne zdi pripravljen prostodušno pristati na vse manj in manj. »Vulgarna poenostavitev, da bomo mladi tako in tako imeli malo od pokojninskega sistema, ker se bo zlomil, nima osnov. Če bomo vztrajali in sodelovali v tem sistemu solidarnosti, bosta tako sistem kot solidarnost obstajala. Na koncu pridemo do vprašanja, ali bi bili brez pokojninske solidarnosti na boljšem ali na slabšem. Večina nas, vsi mi, delavci, tu ne moremo imeti dvomov. Če bo obvezni solidarnostni pokojninski sistem obstajal, bomo na boljšem. Tehnična vprašanja, kako urediti razmerja in redistribucijo znotraj posameznega obdobja, pa je vprašanje za vse nas, državljane v danih okoliščinah. To je nujni del naših družb.« Pri tem se nam ne sme muditi.