Kakšna situacija se po letu dni veljavnosti ZPIZ-2 kaže vam?

Menim, da kakšnih bistvenih sprememb vsaj še nekaj let ne potrebujemo, razen na področju invalidskega zavarovanja, ki v ZPIZ-2 ni bilo deležno večjih sprememb, a so te vsekakor potrebne. Če sem dobro poslušal tako vladno stran kot ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter druge, obstaja soglasje, da je treba najprej ugotoviti, kakšni so učinki te reforme. Po enem letu težko rečemo, da zakon ne prinaša učinkov. Vedeli smo, da prehod k višji upokojitveni starosti ne bo prinesel velikih sprememb na hitro, ampak gre za učinke na dolgi rok. Vsaka reforma tudi tik pred uveljavitvijo pomeni nadpovprečno število ljudi, ki bi se radi upokojili po stari ureditvi. Naši podatki kažejo, da je bil dotok zahtevkov za starostno upokojitev leta 2013 skoraj za 40 odstotkov nižji kot leta 2012.

Treba je počakati, da vidimo dolgoročne rezultate. Za nas je pomembno, da čez nekaj let ne pride zahteva po spremembi čez noč. Treba je pripraviti analize, in če bo potrebno, vnesti manjše spremembe. Nato bomo leta 2019 ali 2020, ko se iztečejo prehodna obdobja, dobro pripravljeni na potencialne spremembe. Napovedi, kako dolgo bo sedanji sistem zdržal, so nehvaležne in niso odvisne le od demografskih sprememb, ampak tudi od finančne in gospodarske situacije.

Pokojninska blagajna se financira iz različnih virov, pri čemer se del plačevanja prispevkov oprošča delodajalcem in prenaša na proračun. Vas to ob trenutni vseprisotnosti govora o fiskalni vzdržnosti skrbi?

Poglejte, na vse se gleda prek fiskalne vzdržnosti. V zadnjem času mora državni proračun zaradi manjšanja števila zavarovancev in manjše vsote prispevkov kot v preteklosti pač zagotavljati večji del sredstev. Delež iz prispevkov je trenutno pod dvema tretjinama. To je slabo, če vemo, da je leta 2008 predstavljal 72,6 odstotka, in zaskrbljujoče, če gospodarske rasti, ki jo pričakujemo, ne bo. Na novo uvedene olajšave plačila prispevkov za določene kategorije zavarovancev ne predstavljajo zelo veliko sredstev. Dejstvo pa je, da mora vse, kar nekomu ni treba plačati, zato da bi se stimuliralo zaposlovanje ali da bi delavci dlje časa ostali zaposleni, zagotoviti država iz proračuna.

Je to pametna strategija zakonskih olajšav?

Nič ni narobe z določenimi stimulacijami, da bi nekdo dlje časa ostal zaposlen in zavarovan. Tak človek še vedno ustvarja in določeni prispevki se vseeno vplačujejo. Druga možnost bi bila, da prejema pokojnino. Ko je bil ZPIZ-2 sprejet, nas je več opozarjalo: če ne bomo hkrati zagotovili sanacije bančnega sistema, če ne bo gospodarske rasti, tekočega plačevanja prispevkov in plačilne discipline, bo ZPIZ-2 namesto velikega le majhen korak. Do konca leta naj bi sprejeli tudi zakon, ki bo vzpostavil demografski rezervni sklad. Ta se morda glede na stanje, v katerem je država, ne bo takoj začel polniti, predstavlja pa osnovo za vir financiranja v prihodnosti.

Lahko skozi leta vidite smiselnost podaljševanja upokojitvene starosti, glede na to, da je brezposelnost v Sloveniji med starejšimi zelo visoka?

Drži, Slovenija ima eno najnižjih stopenj zaposlenosti delavcev med 55. in 64. letom. To je problem. S strožjimi pogoji upokojevanja se bo delovna doba daljšala v starost. Novi zakon je odpravil nekatere olajšave, denimo uveljavljanje dodane dobe, moški sedaj ne morejo uveljavljati znižanja starostne meje zaradi otrok... Zaradi teh olajšav ZPIZ-1 ni dosegel sprememb pri zvišanju starostne meje novih upokojencev. Radikalnost ZPIZ-1 je bila v nižanju pokojnin, saj se je pokojninska osnova razširila z deset na osemnajst let, prav tako se je zmanjšal odstotek vrednotenja pokojninske dobe.

Je torej strategija podaljševanja upokojitvene starosti učinkovita?

Vemo, kakšni so demografski trendi. Normalno je, da se starostna meja dviguje, da ljudje delajo dlje, saj se tudi v pokojninsko zavarovanje vključijo kasneje. Štirideset let delovne dobe nas takoj pripelje do upokojitvene starosti 65 let. Nekatere države jo že dvigujejo višje, a večina teh dvigov se bo zgodila po letu 2020. Takšne spremembe so pričakovane. Prav tako podaljševanje pokojninske dobe in obdobja, ki se bo upoštevalo za izračun pokojninske osnove. To uvaja že ZPIZ-2, ki ga z 18 postopno dviguje na 24 let. Reforme ZPIZ-2 so bistvene: ukinitev starostne pokojnine za dvajset let delovne dobe po prehodnem obdobju, uvedba pokojninske dobe brez dokupa, ukinitev dodane dobe in znižanja starostne meje zaradi otrok za moške. To so glavni inštrumenti vplivanja na to, da se bodo ljudje kasneje upokojevali. Hkrati so v ZPIZ-2 določila, ki zagotavljajo večjo dostojnost pokojnin. Težnja je bila, da ljudje delajo dlje, a bodo imeli dostojnejše pokojnine.

Omenili ste upad števila novih zahtevkov za upokojitev. Kaj se dogaja z razmerjem med številom upokojencev in zavarovancev?

Število upokojencev se je povečalo in v povprečju smo imeli leta 2013 20 tisoč zavarovancev manj kot leta 2012. Razmerje je padlo pod 1,4. Leta 2012 je bilo 1,46. Pomembno je, da ustavimo padanje tega razmerja in nato povečamo število zavarovancev. Ni pa pomembno le število zavarovancev, ampak tudi višina njihovih plač, ki določa višino prispevkov. V strukturi zavarovancev je problem, da velik delež predstavljajo tisti, ki dobivajo denarno nadomestilo za brezposelnost na Zavodu za zaposlovanje in torej sami ne vplačujejo prispevkov.

Tu gre za trg dela in kakovostna delovna mesta?

Seveda. Ali imamo sto zaposlenih s povprečno ali sto z minimalno plačo, je za nas velika razlika. Če so plače nadpovprečne, lahko denimo le 50 zavarovancev vplača toliko, kot bi jih vplačalo 150 z minimalno plačo. Ne gre le za število, ampak tudi za strukturo delovnih mest. V interesu vseh je, da so čim bolje plačana in da je njihova dodana vrednost čim višja.