Damijan ni osamljen v oceni, da svoje države ne znamo upravljati. Podobno razmišlja preizkušeni politik Gregor Golobič. V nedavno objavljenem obširnem intervjuju (Mladina, 3. novembra 2013) tako razkriva, kaj je po njegovem temeljni vzrok za krizne razmere, v katere smo zašli in se iz njih ne znamo izvleči. Zaradi večstoletnih zgodovinskih izkušenj naj bi bili kot narod obremenjeni z mentaliteto hlapca in zato upravljavsko omejeno sposobni. Kot enega primerov zmanjšane državniške razsodnosti navaja zadnje volitve predsednika države, na katerih smo namesto prejšnjega spodobnega in sposobnega predsednika z močno večino izvolili dopadljivega, a problematičnega Pahorja.
Navedem naj še en primer ugledne javne osebe, ki dvomi v sposobnost nas Slovencev, da svojo državo učinkovito upravljamo. Gre za publicista Jureta Apiha, ki je pred kratkim (Delo, 7. decembra 2013) ponudil še eno zanimivo razlago, zakaj smo zavozili državo. Krivo naj bi bilo to, da smo Slovenci sicer pridni, ubogljivi in gospodarju dopadljivi, manjka pa nam tistega tekmovalnega gena, da bi v kruti tržni areni lahko zmagovali. Zaradi tega genskega »primanjkljaja« naj bi se tudi iz sedanje krize le težko izvili.
Naj ponovim: o tem, da državo slabo upravljamo, ne gre dvomiti. Po mojem prepričanju pa se nam to ne dogaja zaradi narodove »hlapčevske« mentalitete, pač pa zaradi neprimerne politične ureditve, ki smo si jo v ustavo pred leti sami zapisali, sedaj pa smo postali njena žrtev. To mnenje poskušam v nadaljevanju pojasniti.
Da je upravljanje večjih socialno-ekonomskih sistemov – taki sistemi so predvsem podjetja in država – ključni dejavnik njihove uspešnosti, je vse bolj splošno spoznanje. Upravljanje, če naj bo učinkovito, je smiselno organizirati v obliki dveh soodvisnih aktivnosti, to sta vodenje in nadzor vodenja. Vodenje je izrazito strokovno delo, ki zahteva specifična (predvsem menedžerska) znanja, v zadostni meri pa se jih najzanesljiveje pridobiva z neposrednimi vodstvenimi izkušnjami. Tudi nadzor – njegova temeljna naloga je skrb, da ima nadzorovani sistem sposobno in pošteno vodstvo – zahteva podobna znanja. Ob tem ne gre prezreti, da tako vodenje kot nadzor zahtevata visoke etične standarde, saj že manjši etični odkloni praviloma močno zmanjšujejo učinkovitost upravljanja.
Če pravkar povedano apliciramo na državo, bi njeno upravljanje – gre za eno od možnosti – lahko zasnovali tako:
1. Izhodišče upravljanja naj bodo nedvoumno opredeljeni temeljni cilji države. Te lahko najkrajše tako zapišemo: ekonomska uspešnost, zgledna socialna urejenost, učinkovit trajnostni razvoj. (Tako opredeljeni cilji ne sledijo v svetu prevladujoči neoliberalni usmeritvi, ki jo tudi sedanja vlada zavzeto uresničuje, čeprav javno razglaša, da tega ne dela.)
2. Nadzor kot eno od dveh sestavin upravljanja izvaja parlament. Dober volilni sistem naj poskrbi, da se v parlament največ za dva mandata izvoli ustrezno usposobljene in etično neoporečne osebe.
3. Aktivnosti države načrtuje in usmerja vlada. Člane vlade naj se imenuje iz vrst kandidatov, ki so dokazljivo uspešni vodje in so etično neoporečni. Neprimerno je torej, da vlado vodijo oziroma so njeni člani vodje političnih strank. V prid tej rešitvi govorita vsaj dva razloga: a) vlada, katere člani so hkrati vodje političnih strank, parlament z lahkoto spremeni v glasovalni stroj in ga torej močno osiromaši v izvajanju njegove temeljne funkcije, to je funkcije nadzora vlade; b) vodje političnih strank so praviloma vešči političnega marketinga in populizma, manj pa imajo znanj, ki jih zahteva delo v vladi.
Če po gornjih kriterijih ocenimo našo upravljavsko ureditev države, lahko kot njene temeljne pomanjkljivosti izpostavimo naslednje:
– Vlado praviloma vodijo oziroma so njeni člani vodje političnih strank. Taka vlada si, kot rečeno, običajno podredi parlament, upravljanje države pa je zato resno prizadeto. Zadeva dobiva pri nas še bolj skrb zbujajoče razsežnosti, ki jih je raziskal dr. Bučar. Po njegovih ugotovitvah je v našem sistemu močno prisotna nadvse škodljiva partitokracija strank, to je vladavina strank v interesu političnih elit.
– Vlada, v kateri prevladujejo vodje političnih strank, strokovno in po znanjih, potrebnih za učinkovito vodenje, praviloma ni dorasla svojim nalogam. Tudi zaradi tega so naše vlade vse prej kot učinkovite.
– Specifičen problem upravljanja države pri nas je ohlapno dojemanje temeljnih etičnih vrednot, še predvsem poštenosti, za kar so najbolj »zaslužni« politični veljaki. Posledice se kažejo v močno razbohoteni korupciji. Vemo pa, da je korupcija že sama po sebi zadosten pogoj za ekonomsko neučinkovitost.
Podobno upravljavsko ureditev, kot jo ima Slovenija, pozna še veliko držav. Ali imajo torej tudi te podobne težave, kot jih ugotavljamo pri nas? Odgovor je: da, praviloma jih imajo! Težav je sicer manj v državah, kjer se splošno prakticira protestantska etika (Skandinavija, Nemčija…). Pri nas jih je več kot drugod še iz dveh razlogov: prvič, ker smo postali močno koruptivna država; drugič pa zato, ker je naše upravljanje države močno obremenjeno z razdvojenostjo družbe, ki ima poreklo še v drugi svetovni vojni in jo del družbenih struktur ves čas vztrajno podžiga. Pri slednjem ima eno osrednjih vlog tudi Rimskokatoliška cerkev, in če bomo po zaslugi novega papeža v Sloveniji dobili bolj spravljivo cerkveno vodstvo, bo to nemalo pripomoglo, da nam bo v prihodnje v tej državi laže.
Naj se vrnem k razmišljanju Damijana, Golobiča in Apiha. Sam nimam občutka, da sem »hlapčevsko« obremenjen in da bi s tem podpiral slabo upravljanje države. Imam pa drug občutek, da sem namreč nemočen ujetnik političnih elit in s svojim volilnim glasom ne morem prav nič prispevati, da bi bilo upravljanje države učinkovitejše in bolj pošteno. To zagotovo ne velja samo zame, saj je v enaki zadregi večina volivcev. Da bi se stvari spremenile na bolje, bi predvsem morali preurediti politični sistem. Glede tega pa smo odvisni od dobrohotnosti aktualne politike, torej predvsem od njene pripravljenosti, da se odreče prednostim, ki jih ima po sedanji ureditvi. Žal pa ni prav veliko upanja, da bi se to tudi res zgodilo. Zato ne gre podcenjevati nevarnosti, da bomo svojo državo res zapravili na način, ki ga nakazuje Jože P. Damijan v uvodoma navedenem citatu.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana