Ob še vedno močno navzočem in delovnem Edvardu Ravnikarju, ki je prav v poznih petdesetih in začetku šestdesetih prišel do nekaterih najpomembnejših arhitekturnih in urbanističnih nalog, je Bracu Mušiču pripadla vloga vodilnega urbanističnega teoretika, ki pa je imel tudi veliko srečo, da je mogel svoja teoretična spoznanja preveriti v praksi v nekaj obsežnih arhitekturno-urbanističnih projektih, zamišljenih za stanovanjska naselja v Ljubljani pri Ruskem carju (zasnova 1967, skupaj z Marjanom Bežanom in Nives Starc), bratislavski Petržalki (1967, prav tako v sodelovanju z Marjanom Bežanom in Nives Starc), splitskem naselju Split III (natečajni načrt 1968 z istima sodelavcema in pozneje v izvedbi z lokalno skupino načrtovalcev pod vodstvom Andreja Škarice) in južnem delu Maribora (1975–1977, skupaj z Marjanom Cerarjem, Leonidom Lenarčičem in Lučko Šarec). V ospredje vse bolj razvejanega urbanističnega teoretiziranja in prakse, ki je šla v korak z družbenim razvojem in so jo tedanje oblasti želele obvladovati z vseobsežnim, tudi »integriranim« planiranjem, se je mogel prebiti le človek Mušičevega kova. Bil je dovolj dovzeten za politično stvarnost, a je bil hkrati do nje tudi kritičen in avtonomen v ožje strokovnih pogledih in odločitvah. Imel je izkušnje z ameriških šol urbanizma in magisterij, ki ga je leta 1961 pridobil na Harvardu, ob tem pa je bil nenehno na tekočem o dogajanjih v svetovnih metropolah, ohranjal je stik z nekaterimi svetovnimi avtoritetami in članstvo v nekaj mednarodnih organizacijah. Bil je ves čas na tekočem z novostmi v teoriji in praksi, vse to znanje in izkušnje pa so ga naravno vodili v Urbanistični inštitut SRS leta 1959 in pozneje na mesto njegovega direktorja (1974–1980). Pridobljeno je v naslednjem desetletju razdajal študentom Fakultete za arhitekturo, po letu 1990 na Katedri za krajinsko arhitekturo Biotehnične fakultete v Ljubljani. Ob tem je vodil ljubljanski mestni komite za urbanizem (1980–1986) in bil za tem krajši čas podpredsednik mestne skupščine Ljubljane.

Obsežno publicistično delo pa nam kaže Braca Mušiča še v drugačni luči. Zanimala ga je široka paleta vprašanj arhitekture, industrijskega in grafičnega oblikovanja, varstva kulturne dediščine in kulturne krajine. Bil je stalni sodelavec Naših razgledov, kjer je pod psevdonimom Akant urejal in pisal stalno rubriko Arhitektura (1957–1964). Med prispevki v reviji Arhitekt bo ostala nepozabna njegova angažirana obramba baročne Koslerjeve hiše v članku Smrtna obsodba plemenite hiše (1958). Po združitvi Likovne revije in revije Arhitekt v revijo Sinteza je nekaj let pisal o sočasni slovenski arhitekturni produkciji, po obnovitvi stanovske revije Arhitektov bilten pa je načenjal vrsto načelnih vprašanj, ki zadevajo arhitekturno kritiko, opozarjal na odprto urbanistično problematiko, zdaj vse bolj pogosto povezano tudi z okoljskimi temami. Izbor svojih najtehtnejših člankov, javnih nastopov in predavanj na teme urbanizma in prostorskega načrtovanja je zbral v knjigi Urbanizem – bajke in resničnost (1980).

Bil je človek organizacij, delovanja v društvih in skupinah, posebno načrtovalskih. A v spominu stroke bodo vendarle ostali njegovi urbanistični dosežki zlasti v Ljubljani in Splitu, s katerimi je presegel prvotna dogmatična modernistična izhodišča z reafirmacijo pomena in doživljanja uličnega in tržnega prostora. V slovenski vedi o prostoru in splošni kulturi zapušča močno prepoznaven pečat.