Priznajmo si, da se mi, ki menda vemo, radi cinično posmehnemo vestem iz Severne Koreje, ko na zaslonu zagledamo televizijsko napovedovalko, ki zanosno oznanja dosežke in modrost Velikega vodje. Trenutek zatem glavo rahlo nagnemo, zavzdihnemo in začnemo usmiljeno sočustvovati ali pa celo pomilovati domnevno nevedne in zaslepljene Severne Korejce, nemočne ujetnike komunistične »matrice«, ki se v solzah priklanjajo kolosalnim kipom in portretom velikih mož. Zaigrana predstava za javnost ali iskreno slavljenje triade Kim, poslednjih mohikancev protiimperialističnega boja? Kot kažejo izsledki nekaterih raziskav, Severna Koreja dandanes vendarle ni več tako hermetično zaprta država in tamkajšnji prebivalci ne živijo (več) v takšnem informacijskem vakuumu, kot se morda zdi od daleč. Bi potemtakem morda morali mi, zunanji opazovalci severnokorejskih burk, ki menda vemo, tako kot filmski junak Neo v Matrici, pojesti rdečo tabletko in se prebuditi iz »matrice« lastnih iluzij, ki jih imamo o tej državi?
Raziskava inštituta Intermedia dokazuje, da je podoba, ki jo imamo o Severni Koreji, vsaj v določeni meri izkrivljena. Tudi ta država, četudi bi si njeno vodstvo še tako želelo, ni imuna za globalizacijo in tehnološki razvoj, ki ju prinaša običajni krivec za vse v Severni Koreji – gnili kapitalizem. Raziskovalci omenjenega inštituta so v raziskavi Tiho odpiranje: Severni Korejci v spreminjajočem se medijskem okolju (A Quiet Opening: North Koreans in a Changing Media Environment) ugotovili, da ljudska želja po informacijah iz tujine postopoma premaguje strah pred še tako okrutnimi represalijami. Metodologija analiz, opravljenih pretežno v Seulu v Južni Koreji, temelji na anketah in intervjujih s Severnimi Korejci, ki jim je tako ali drugače uspelo zapustiti državo.
Nadzoruj medije in nadzoroval boš misli?
Louis Althusser je medije uvrstil v ideološki aparat države. Ta je, kombinirano z represivnim aparatom, učinkovito sredstvo za nadzorovanje razmišljanja in delovanja ljudstva. A vendar ta teza tudi v primeru ene najbolj izoliranih držav sveta kliče po prevpraševanju. Raziskovalci so ugotovili, da so običajni Severni Korejci v zadnjih letih prišli do vrste načinov, da se dokopljejo do novic iz tujine. Bizarno: da bi, medtem ko si z nogami trdno na tleh Severne Koreje, izvedel kaj več o dogodkih, ki se dogajajo v tvojem mestu in tvoji državi, moraš uporabiti obvoznico – poseči po tujih medijih. Obvoznice v tej deželi pa so nevarne. Mimogrede si lahko skrajšan za glavo.
Med pomembnejšimi načini podtalnega dostopanja do tujih novic za običajne državljane – elita je bila tako in tako vedno dobro seznanjena z dogodki po svetu – so radijski valovi iz Kitajske, ki sežejo nekaj deset kilometrov v notranjost izolirane države. Ne zmorejo jih ustaviti niti bodeča žica niti mejni reki Jalu in Tumen, kaj šele severnokorejski graničarji. Resda Kitajska ni vzor svobodnih medijev, a vendarle so novice iz te države zgled svobodnega poročanja v primerjavi z uradnimi novicami iz Pjongjanga. Podobno je na jugu države ob meji z Južno Korejo, v bližini 38. vzporednika, ki od leta 1953 Polotok jutranje tišine reže na dva dela in iz nekdaj enotne dežele ustvarja dve paradoksalno nasprotujoči si politični in ekonomski skupnosti. Korejce severno in južno od vzporednika torej druži še kaj drugega kot ljubezen do kimčija (vloženega pekočega zelja); južnokorejski televizijski šovi, najsi bodo še tako pogrošni, so verjetno bolj zanimivi od ponavljajočih se propagandističnih slavospevov Kim Džong Una, ki si, kadeč cigareto na sedežnici, ogleduje nedavno zgrajeno smučišče v komunistični državi. Veliki vodja še tam niti za trenutek ne počiva: če sodimo po njegovem vizionarskem pogledu, že kuje nove načrte za svoje ljudstvo.
Z obmejnih območij se informacije proti osrednjemu delu države širijo po preverjeni metodi »od ust do ust«. In se temu primerno popačijo. Kar 98 odstotkov vprašanih v omenjeni raziskavi je povedalo, da so na ta način, torej od sorodnikov, prijateljev in znancev, izvedeli novice o domovini in tujini, ki jih državni mediji niso objavili (pri tem velja opozoriti, da ta številka ni reprezentativna, saj so bili v vzorec ankete zajeti le tisti Severni Korejci, ki jim je uspelo prebežati v Južno Korejo).
Profesor Li So Jung, predavatelj na univerzi Kjungnam v Seulu, pravi, da je strahotna lakota, ki je Severno Korejo prizadela konec devetdesetih let 20. stoletja, povzročila, da so se ljudje, potem ko so sprevideli, da državne institucije zanje ne morejo oziroma ne želijo poskrbeti, začeli samoiniciativno povezovati. V boju za preživetje so se okrepile družbene vezi in obenem stkale nove; vzpostavile so se razne oblike neformalnih tržišč, saj so ljudje morali vstopati v interakcije in ekonomske odnose, če so želeli preživeti. S tem pa so se vzpostavili novi komunikacijski kanali za prenašanje resnic, polresnic pa tudi netočnih informacij. Na teh ad hoc tržnicah, ki jih državni aparat ne more stoodstotno kontrolirati, pa se »pod mizo« lahko dobi marsikaj; prepovedano blago je pač najslajše.
Internet v Severni Koreji sicer obstaja, a je strogo omejen in reguliran, zato so naslednji priročen način za prenos informacij devedeji, ki jih v državo pretihotapijo predvsem iz Kitajske. Drug način je, da devedeji med ljudstvo zaidejo, potem ko jih člani elit, ki lahko poslovno potujejo v tujino, posodijo kakemu manj privilegiranemu sorodniku ali prijatelju – kakopak ob pogoju, da ne bo povedal, od koga je dobil inkriminirano blago in da ga ne bo razmnoževal. Kot povedo intervjuvani prebežniki, tudi partijski funkcionarji včasih pozabijo na znani totalitaristični rek »zaupanje je dobro – nadzor je še boljši«. DVD-predvajalnik je imela doma skoraj polovica tistih, ki so prebežali v Južno Korejo in so jih raziskovalci intervjuvali. Na osnovi tega podatka sicer ne gre sklepati, da ima polovica Severnih Korejcev DVD-predvajalnike, vsekakor pa številka ni zanemarljiva.
Kako izvejo, da gledaš prepovedane filme
S tehnološko revolucijo v svetu, ki je pljusknila tudi preko domnevno nepredušno zaprtih meja Severne Koreje, se spreminjajo tudi družbene norme. Če so tisti, ki so iz Severne Koreje zbežali pred kakim desetletjem, povedali, da so bili s poseganjem po prepovedanih tujih vsebinah prej izjema kot pravilo, je danes ravno obratno. Le še redki naj ne bi delovali »kontrarevolucionarno« na ta način. Neka intervjuvanka, ki je želela ostati neimenovana – če že veš, da Kimova senca nikoli ne izgine, pa je težko reči, do kod seže njegova roka – je raziskovalcem povedala, da se da s preprostim lingvističnim opazovanjem razbrati, ali tvoj sogovornik spremlja tuje kanale. Vse, kar moraš narediti, je to, da si pozoren na njegove besede. »Pogosto uporabljajo južnokorejske izraze. V Severni Koreji se na primer besedna zveza 'brez dvoma' ne uporablja. Ko kdo uporabi kakšno takšno besedo, ki je pri nas ni, lahko sklepaš, da je tudi on v stiku s tujimi vsebinami,« pove intervjuvanka.
Vlada seveda ni slepa, da se ne bi zavedala početja svojih državljanov. Zanimivo pa je, kot ugotavljajo raziskovalci, da neprostovoljno medijsko odpiranje Severne Koreje vpliva tudi na državno vodstvo. Potem ko so pjongjanški agitpropovci desetletja vehementno zatrjevali, da je komunistično gospodarstvo ekonomsko uspešnejše od južnokorejskih kapitalistov, naj bi severnokorejski mediji zdaj postali bolj previdni ob podajanju primerjalnih analiz blagostanja v obeh Korejah. S postopnim prodiranjem novic in popularne kulture iz sosednjih držav je del Severnih Korejcev tudi spoznal, da se »imperialistične sile« ukvarjajo še z marsičim drugim kot pa z načrtovanjem vojne proti Pjongjangu. Raziskovalci so ugotovili, da imajo tisti, ki so v stiku s tujimi mediji, manj odklonilen odnos do tujih držav, tudi do ZDA.
Antropologinja Margaret Mead je nekoč zapisala, da ne gre dvomiti o tem, da majhna, skupni ideji zavezana skupina s premišljeno idejo lahko spremeni svet. In da je to pravzaprav edini način za dosego spremembe. Ki bi prav prišla tudi Severni Koreji. Morda se tega v resnici dobro zaveda tudi uvodoma omenjeni Park So Hjun. Četudi se bo verjetno, ko bo stopil pred balzamirani obličji pokojnih državnikov, tako kot stotine ljudi v vrsti pred njim tudi tokrat spoštljivo priklonil in potočil solzo. Vsako drugačno obnašanje bi pri mrkih stražarjih ne ostalo neopaženo.
Dr. Rok Zupančič je raziskovalec na Fakulteti za družbene vede.
