Konec zavarovalnega društva »Unio catholica«.

Leta 1889 na Dunaju osnovana zavarovalnica »Unio catholica« bila je od c. kr. dolenjeavstrijskega namestništva dne 26. dec. 1901 št. 120.602 razpuščena in takoj uradno ustavljeno njeno poslovanje. Drugo okrajno sodišče notranjega mesta na Dunaju je pa z dekretom 28. m. m. imenovalo odvetnika in drž. poslanca na Dunaju dr. Roberta Pattai kuratorjem premoženju razpuščene zavarovalnice.

Škode zavarovanci v slučaju nesreče trpeli ne bodo in tudi ne doplačevali, ker se je več zavarovalnic zavezalo: 1. poplačati vso škodo, katera ne bi še poravnana bila do dneva razpusta. 2. pa tudi vso tisto, ki bi nastala pri zavarovancih do poludne 15. febr. t. l. po določilih »Unio catholica«. 3. zavezale so se pa tudi z dne 15. febr. t. 1. vsprejeti vse zavarovance, ki bi pro rata predplačali letnino. (...)

To je tedaj konec društva, ki je desetletje vrlo delovalo le v prid svojih udov, ne le v nesrečah zoper požar in razpoko zvonov, ampak je upeljalo tudi zavarovanje zoper točo za svoje in je do najnovejšega časa reelno in solidno poravnati moglo in poravnalo vsako škodo v popolno zadovoljnost vseh prizadetih le zato, ker ni nikdar gledalo na dobiček in bogate reservne zaloge in je imelo res plemeniti namen združiti cerkve in njihova poslopja ter jih obvarovati pred izsesavanjem židovskih zavarovalnic. To društvo ni delalo za osebni dobiček. (...)

Slovenec, 4. januarja 1902

»Reelno in solidno«. I.

Bankerot duhovniške zavarovalnice »Unio Catholica« je v klerikalnem taboru prouzročil pravo paniko. V črnem taboru je sedaj nekako tako, kakor če stopi žandar v brlog sleparskih hazarderjev. Kakor ti sleparski hazarderji najprej luči ugasnejo, potem pa napravijo silen šum, da bi v tej občni zmešnjavi pograbili, kar je mogoče, ter odnesli pete, ravno tako dela v očigled bankerotu zavarovalnice »Unio Catholica« vesoljno klerikalstvo. (...)

Bankerot duhovniške zavarovalnice »Unio Catholica« je vso duhovniško gospodarsko organizacijo neizmerno kompromitiral. Pri tem zavodu se je pokazalo, kako malo zaupanja zasluži duhovščina v gospodarskih zadevah, kako brezvestna zna biti duhovščina v kupčijskih rečeh in kako grdo zlorablja celo verske svetinje v svrho profita.

»Unio Catholica« je bila ustanovljena v svrho, da »katoliške posestnike iztrga iz rok židovskih zavarovalnic«, a izkazalo se je, da še nikoli nobena židovska zavarovalnica ni tako postopala, kakor ta duhovniški zavod. (...)

Klerikalno časopisje, zlasti pri nas na Slovenskem, se trudi na vse načine, da bi po množnosti paraliziralo grozni udarec, ki je z bankrotom rečene zavarovalnice zadel vso klerikalno gospodarsko organizacijo. Posebno hoče javno mnenje zapeljati glede vzrokov, ki so rodili razpust te zavarovalnice.

Dan na dan dopoveduje klerikalno časopisje v vseh varijacijah svojim »bravcem«, da »Unio Catholica« ni propadla vsled kake nepravilnosti v vodstvu, nego samo vsled nepoštenosti nekaterih njenih agentov in nekih okolnosti, katerih vodstvo ni krivo. »Slovenec« se je celo povzpel do trditve, da se je vse reelno in solidno vodilo. Toda to je samo varanje občinstva, kajti dokazana resnica je, da je bila »Unio Catholica« razpuščena prav vsled sleparskih manipulacij njenega vodstva. (...)

Slovenski narod, 9. januarja 1902

»Reelno in solidno«. III.

Iz včeraj priobčenega namestniškega dekreta, s katerim je bila razpuščena duhovniška zavarovalnica »Unio catholica«, izhaja z vso jasnostjo, da je ta zavod propadel ne iz tuje krivde, kakor trde klerikalni listi, ampak iz lastne krivde, in da je morala vlada ta zavod iz javnih interesov razgnati, da je obvarovala nesreče tiste tisoče zavarovancev, ki so se po duhovniških obljubah dali zapeljati ter sedli na limanice tega zavoda.

Utemeljevanje razpustnega dekreta priča, da je »Unio catholica« naravnost sleparsko poslovala, da je kar očitno goljufala ubogo ljudstvo, mej tem ko so si njeni duhovniški in neduhovniški agentje žepe polnili. Iz razpustnega dekreta izhaja z vso jasnostjo, da je »Unio catholica«:

1. Brezvestno gospodarila, ker je za organizacijo razmetala vse »razmere presezajoče« svote – ki so pač večinoma izginile v klerikalne žepe, ker so duhovniki za društvo delali – in – zopet največ po krivdi duhovniških agentov – prevzela nevarna zavarovanja (kakor škofova zavarovalnica v Ljubljani), vsled česar je društvo prišlo v take stiske, da je vlada začela siliti, naj se razide;

2. Goljufala svoje člane in javno mnenje s tem, da je izdajala falsificirane bilance, in da je protizakonito porabljala društveno imetje za kupčijo z deleži;

3. Oškodovala dežele in tudi deželo kranjsko s tem, da ni plačevala po zakonu predpisanih prispevkov za gasilstvo;

4. Oškodovala in ogoljufala svoje člane s tem, da nastalih škod ni poravnala, nego od pozavarovalnih zavodov v svrho izplačila škod sprejeti denar zase obdržala; (...)

Slovenci bomo pri tem najhujše trpeli, kajti gospodarsko stanje našega naroda je slabo, razmere v klerikalni gospodarski organizaciji so pa še hujše, nego so bile pri razpuščeni »Unio catholica« zavarovalnici. Kamor pogledamo, povsod vidimo, da je katoliško gospodarsko organizacijo rodila le lakomnost in gospodstvaželjnost gotovih špekulantov (...)

Slovenski narod, 11. januarja 1902