Naselbina na otočku Palmerston ima nenavadno zgodovino: ustanovil jo je Anglež William Marsters, ki je pred sto petdesetimi leti prišel sem s soprogo in še dvema sorodnicama, z njimi spočel triindvajset otrok in tako začel kolonijo, v kateri se danes vsi pišejo Marsters. Gospodarstvo te skupnosti temelji na blagovni menjavi in solidarnosti: živijo od ribolova in kmetijstva, elektriko in internet imajo nekaj ur na dan, živila in druge potrebščine, ki jih na otoku ni, pa dobijo z ladjo, ki včasih zamuja tudi leto dni. Takšna osamitev je utrdila pristne odnose med prebivalci Palmerstona: ni denarja, ni trgovine, ni kriminala.

»Tukaj nič ne more iti po zlu. Naučili smo se, da delimo vse, kar imamo,« pojasnjuje eden od domačinov novinarju BBC.

»Kaj pa, če bi kdo kaj ukradel?« vztraja novinar. »Kaj, če bi vam nekdo ukradel, na primer, kokosov oreh?«

»Samokolnico bi napolnil s kokosovimi orehi in mu jih dostavil,« je samoumevno in preprosto odgovoril domačin. »Očitno bi bilo, da mu gre slabo, a je preveč ponosen, da bi prosil za pomoč.«

BBC-jeva zgodba o Palmerstonu se lepo ujema z globalnim iskanjem utopičnega modela samozadostne skupnosti, osvobojene konvencionalne politike in globalnega, korporativnega trga: pred kratkim je bila tako manjši viralni hit zgodba mesteca Max, globoko v provinci ameriške zvezne države Nebraska, kamor ne zaidejo niti uradniki vlade niti policija niti velike korporacije. Koncept samozadostnega mesteca so tam začele uresničevati domačinke, ki so se na srečanjih ženskega kluba lotile zbiranja sredstev za male občinske projekte, od mestnega parka do ulične razsvetljave, in naposled prebivalci so dojeli, da zmorejo tudi brez Washingtona. V Maxu tako nikoli niso zabeležili niti enega samega incidenta, celo prometne nesreče ali kraje ne, če ne upoštevamo ropa male občinske banke, kar je najstrašnejši dogodek v vsej zgodovini mesteca.

V času globalne krize ne preseneča splošno zanimanje za samoorganizirane male skupnosti. Vsekakor najbolj znan primer je že legendarna španska Marinaleda, andaluzijsko mestece z vsega tri tisoč prebivalci, kjer sredi države z rekordno 27-odstotno brezposelnostjo problema sploh ne poznajo. V Marinaledi, »komunistični oazi sredi kapitalistične puščave«, imajo vsi prebivalci delo, stanarina znaša vsega odstotek plače, odločitve se sprejemajo na mestnih plenumih, internet in uporaba športnih površin sta brezplačna, ulice nosijo imena njihovih junakov, kot so Che, Allende, Lorca in Neruda, na njih pa ni niti revščine niti kriminala niti policije.

Kako je to mogoče? Zato, ker so v Marinaledi že pred štiridesetimi leti dojeli, da nihče ne more in ne sme imeti v lasti njihove zemlje in vode. V prizadevanjih, da se naravni viri vrnejo lokalni skupnosti, so si v sedemdesetih letih od države najprej izborili nadzor nad tamkajšnjimi vodnimi viri, potem pa v odkriti vojni z lokalnim tajkunom državi dobesedno vzeli tisoč dvesto hektarjev zemlje, na kateri so organizirali najprej kmetijski kolektiv in nato zgradili še tovarno. Tako se je začelo.

Gospodarska samozadostnost, kot vidimo na teh nekaj primerih, ni pogoj, temveč posledica politične samozadostnosti oziroma neodvisnosti od centralne politične oblasti. Politika navsezadnje ni nič drugega kot ekonomija idej: osrednja državna oblast je samo ideološka korporacija z monopolom, ki ubija male, »četrtne« trgovine. V malih Utopijah tako ni niti WalMartov in McDonald'sov niti policije. Sicer pa, tako kot je korporacija vzpostavila idejo oziroma oblast, tako je s svojo krizo proizvedla tudi krizo ideje. Marinaleda in Palmerston nista nedovzetna za krizo zato, ker bi imela stabilno oblast, temveč zato, ker sta amputirana od globalnega trga, obrnjena k svojim in ne k vsiljenim potrebam: »potreba« je ključna beseda te zgodbe. Korporacije danes proizvajajo in prodajajo potrebe, Palmerston in Marinaleda pa takšnih potreb preprosto – ne potrebujeta.

Ni čudno torej, da je v paradoksalnem obratu to isto idejo – malo, samozadostno skupnost – kot novo potrebo sprejel tudi korporativni um. V enaki meri, kot ta svet ni dober za revne, je namreč tudi nevaren za bogate.

Ameriški konservativni televizijski voditelj Glenn Beck je tako nedavno predstavil projekt Independence, samozadostne skupnosti, neodvisne od ameriške administracije, kot fizično repliko podobne utopične ideje Walta Disneyja, ki je pred petdesetimi leti načrtoval gradnjo takega mesta sredi Floride. Oblasti v Hondurasu na primer pa so odobrile gradnjo podobnega, povsem izoliranega privatnega mesta za bogate podjetnike, ki ga investicijska korporacija MKG Group že oglašuje kot »ekonomsko najsvobodnejši kraj na Zemlji«.

Najnovejši Blomkampov film Elysium z Mattom Damonom in Jodie Foster, ki sledi trendu eskapizma z znanstvenofantastično zgodbo o izolirani korporativni vesoljski koloniji za bogate – njene trailerje pa te dni prekinjajo televizijske reportaže s Palmerstona in Marinalede – tako ne izstopa kot futuristična distopija iz klasične žanrske delitve sveta, temveč prav kot utopija iz delitve današnjega: morda, ko bodo nekega dne pohlepni bogataši zapustili Zemljo v nekakšnem Elysiumu, bo ta svet res utopija, v kateri kokosovih orehov nihče ne bo kradel, temveč jih bo zgolj – potreboval.