Erotika v filmu naj bi bila torej umetnost vzdrževanja meje, ki jo varuje pred »dokumentarno« ali eksplicitno podobo same spolnosti. Kar se res pozna tudi v sami zgodovini filmske erotike, ki priča, da je obenem zgodovina postopnega osvajanja permisivnosti glede predstavljanja spolnosti. Film je »prestopil mejo« pred dobrega pol stoletja (sredi 60. let 20. stoletja), ko se je eksplicitno prikazovanje spolnosti osamosvojilo v poseben žanr, pornofilm. Toda eksplicitni, »dokumentarni« seks se je pojavljal tudi v art filmu, kjer pa je praviloma obdržal »problematičen status«, toda ne toliko z moralističnega vidika (kar zadeva recepcijo, včasih tudi tega), kakor pa samemu filmu inherenten »moment desublimacije« ali pa »vdora resnice«. V filmu pa ima »resnica« čutnonazoren status.
Toda doslej je šlo v glavnem za filmsko »resnico« heteroseksualnih razmerij. In že zato bi zlato palmo za Adelino življenje v režiji francoskega avtorja Abdellatifa Kechicha lahko videli kot priznanje za prelomen film, ki je dal eksistenco ženski homoseksualni ljubezni, v razponu od njene geneze do »eksplicitne resnice«, po kateri – kot v ljubezni na sploh – nastopi prelom.
Na srednji šoli v Lillu, kjer Adeline sošolke nenehno klepetajo o fantih, geneza homoseksualne ljubezni ne more biti prav enostavna. Adele (nadvse očarljiva Adele Exarchopoulos) ima rada literaturo (na avtobusnih vožnjah v šolo prebira Marivauxa), uživa v hrani, toda za fante se ne zanima. A se vseeno poskuša prilagoditi »normi«, ki vlada med sošolkami, in gre v posteljo s fantom iz višjega razreda. S fantom seksata, toda Adele odkrije, da v tem ne uživa. Veliko bolj všeč ji je bilo, ko se je nekje na stopnicah poljubljala s sošolko. A če se je ta »zmotila« v svoji želji, pa ji Adele ostaja zvesta. Eden izmed vtisov, ki jih dobimo ob koncu filma, je tudi ta, da se potek homoseksualnega razmerja ne zdi kaj dosti drugačen od poteka heteroseksualnega razmerja. Režiser bi bil verjetno zadovoljen, da smo dobili ta vtis, saj je njegov film prav manifestacija ljubezni, katere ljubezenski objekt je lahko tako istega kot drugega spola. »Dolga veriga ekvivalenc povezuje vse zaljubljence sveta,« bi lahko temu rekli z Rolandom Barthesom, ki je v Ljubezenskem diskurzu zapisal tudi: »Najprej se zaljubim v neko podobo, ta posveti objekt, ki ga bom ljubil.« Takšna podoba je za Adele Emma (nič manj očarljiva Lea Seydoux) v objemu s svojo prijateljico. Torej ravno podoba utelešenja njene želje. Adele in Emma postaneta ljubezenski par, ki se znajde tudi v postelji. Ne le enkrat, ampak večkrat, in kamera je njunima golima telesoma vselej tako blizu, kot je od blizu spremljala Adele in še posebej njen obraz in njene poglede. Če je za to torej še vedno primeren izraz »eksplicitna spolnost«, potem le v tem pomenu, da je v funkciji »verifikacije« in estetizacije ljubezni. In kakor vsako ljubezen tudi homoseksualno ogroža senca razvrednotenja, ki se okrepi v drugem delu filma, ko Adele in Emma že živita kot par in v njuno razmerje začne vdirati »razredna razlika« (Emma je slikarka, Adele vzgojiteljica) in njene posledice.
