Poročali smo že, da bo eno od nagrad Prešernovega sklada letos prejel Jože Možina za dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj, če si upravni odbor en mesec pred podelitvijo nagrad morda ne bo premislil. Zapletlo se je, ker je do izbire prišlo s kršitvijo zakona o Prešernovi nagradi in statuta Prešernovega sklada, saj je upravni odbor Prešernovega sklada (UO) odločitev sprejel mimo mnenja svoje strokovne komisije za scensko umetnost, zaradi česar je ta odbor že seznanila s svojim odstopom.
Antagonizmi med strokovnimi presojami komisij in političnim manevriranjem upravnih odborov, ki skušajo svojo samovoljo zagrniti v plašč avtonomije, so stalnica podeljevanja Prešernovih nagrad. Vpogled v njihovo več kot 60-letno zgodovino razkriva, da je do večjih in manjših razhajanj med upravnimi odbori in strokovnimi komisijami prihajalo pogosto. Vendar pa je v javnosti navadno pretehtalo stališče, da morajo strokovne presoje usmerjati in hkrati omejevati avtonomijo upravnega odbora.
Izigravanje stroke že v prejšnjem režimu
Sredi 70. je literarni kritik Josip Vidmar ugotavljal, da so Prešernove nagrade vedno »napol politično vprašanje«, čeprav bi moral upravni odbor potrjevati predloge žirij, saj po njegovem od članov UO ni mogoče pričakovati, »da bi bili informirani o vseh področjih umetnosti«. Kulturni delavec Bogdan Osolnik, ki je upravnemu odboru predsedoval na prelomu v 80., je tedaj razlagal, da je njihov odbor pri odločanju upošteval »samo element strokovnih ocen iz kompetentnih krogov«.
Ko se je na začetku 80. sprejemal nov zakon o Prešernovi nagradi, se je razvila živahna javna razprava. V njej je bilo po poročanju časnika Delo mogoče slišati tudi pritožbo nekdanjega člana ene od komisij, ki je pojasnil, kako je videti, ko upravni odbor izigra komisijo: strokovne posledice je nosila komisija, zaradi česar so morali člani javno pojasnjevati, da oni niso odločali, temveč upravni odbor, morda na »zunanje pritiske«. Situacija na moč spominja na letošnjo, zato tudi ne preseneča, da je strokovna komisija za scensko umetnost UO v sredo seznanila z odstopom. V soglasni izjavi so zapisali, da so na svoje članstvo v komisiji privolili v prepričanju, da je UO dolžan upoštevati mnenja komisij.
Zadnji trije predsedniki upravnega odbora enotni
Pomen strokovnih komisij je najodločneje zagovarjal UO pod vodstvom Mete Hočevar, tj. v obdobju 2001–2004. V pogovoru za Večer je pojasnila: »Mimo strokovne komisije ne moremo in nočemo predlagati niti nagrajevati. Stroka mora biti primarna pri podeljevanju osrednjih nagrad za umetnost.« Za komentar načina njihovega dela smo zaprosili zadnja dva predsednika UO. Dušan Jovanović, ki mu je predsedoval v obdobju 2005–2008, pravi: »V delo strokovnih komisij se nikoli nismo vmešavali, pri svojem delu so samostojne in suverene. Nikoli se nismo odločili, da nagrado podelimo nekomu, ki ga komisija ne bi podprla. Kdaj nam je bilo zaradi tega žal, saj komisija morda ni podprla predloga, ki se je zdel dober članom upravnega odbora. Tudi kadar se je naše mnenje razlikovalo od mnenja komisij, smo upoštevali njihovo strokovno presojo in o nagrajencih odločali le med kandidati, ki so jim komisije izrekle podporo.«
Jaroslav Skrušny je UO vodil v obdobju 2009–2012, podal pa nam je naslednje pojasnilo: »Komisije so podale mnenja oziroma utemeljitve le tistim predlogom, ki so jih same podprle kot kandidate za nagrade. UO je komisije v skladu s svojimi pooblastili prosil, da predlagajo vsaka tri kandidate za malo nagrado in dva kandidata za veliko, česar so se komisije držale. Niti enkrat nismo skušali nagraditi koga, ki ga ne bi potrdile strokovne komisije, saj statut in zakon jasno govorita, da UO odloča na podlagi mnenja svojih komisij.«
Odbor ima premalo področnih strokovnjakov
Vlogo strokovnih komisij dodatno utrjuje dejstvo, da jih ne predlaga minister in nato potrjuje parlament kot UO, pač pa o njihovi sestavi odloča sam UO. Člane strokovnih komisij mora imenovati iz vrst priznanih strokovnjakov, ustvarjalcev, kritikov in profesorjev, v vsaki pa jih mora biti najmanj sedem. Nekoliko drugačne kriterije upošteva minister pri predlaganju članov UO. Kot določa zakon, člane izbere »iz vrst umetniških, kulturnih in znanstvenih ustvarjalcev, pri čemer naj sleherno pomembnejše področje umetnosti predstavlja vsaj en član upravnega odbora«.
Odločitev upravnega odbora, ki ji ni pozitivnega mnenja dala tudi strokovna komisija, bi imela težo kvečjemu v primeru, da bi med njegovimi 15 člani sedelo večje število poznavalcev posameznega področja. To se je zgodilo leta 2000, ko je Prešernovo nagrado dobil slikar Marko Rupnik za poslikavo vatikanske kapele. Odbor je odločil mimo mnenja komisije, vendar je njegovi odločitvi določeno legitimnost dajalo dejstvo, da ga je sestavljalo pet strokovnjakov za likovno umetnost. To pa v letošnjem primeru ne velja. Na področju scenskih umetnosti delujeta le režiserja Slavko Hren in Katja Pegan, s katerima včeraj nismo uspeli vzpostaviti stika, da bi ju povprašali, ali sta glasovala za predlog, ki ga kolegi iz področne komisije niso podprli.
Zgovoren zakonski popravek
Strokovne komisije so kulturnopolitični mehanizem, ki v danem primeru skrbi, da imajo osrednje državne nagrade za umetnost čim večjo strokovno težo, če se že politični ne morejo nikoli povsem ogniti. Razmerje med komisijami in upravnim oborom je v resnici razmerje med močjo argumenta in argumentom moči. Kulturna politika je to ugotovila že leta 1991, ko je v še danes veljavni zakon o Prešernovi nagradi vnesla pomemben popravek. Upravni odbor je nekoč na osnovi zakona smel odločati na podlagi mnenj svojih komisij ter drugih mnenj, kar pa je pisec zakona očitno prepoznal kot alibi za presojanje brez strokovne podlage. V novem zakonu je »druga mnenja« izpustil ter s tem opolnomočil komisije.