To lahko ponazorimo z vladnimi posegi v predšolsko vzgojo. Koliko otrok sme biti v vrtčevskem oddelku in koliko strokovnih delavcev mora zanje skrbeti, določajo standardi in normativi. Slovar slovenskega knjižnega jezika SAZU, dosegljiv na spletu, jih opredeljuje kot nekaj, kar določa, kakšno sme, mora kaj biti oziroma kot merila ali kriterije.

Da se ti za vrtce in šole ne bodo slabšali, se je z dogovorom s sindikati zavezala vlada. Vendar pa se je nedavno na spletu pojavil predlog pravilnika, ki vanje posega. Poleg tega, da omejuje sočasno navzočnost vzgojiteljic in njihovih pomočnic v nekaterih oddelkih, v vrtce – pri čemer iz napisanega ni jasno, ali morda celo v posamezne oddelke – vnaša dodatnega otroka. V nujnih primerih (na primer, če se otrok preseli z materjo v varno hišo) naj bi ravnatelji vrtcev lahko dovolili, da takšnega otroka vključijo v že poln vrtčevski oddelek.

O dobrih namenih sploh ne bi podvomili, če se predlagatelji ne bi sklicevali na – fleksibilnost. Ta je nevarna zato, ker odpira vrata novim in novim poskusom večanja predšolskih oddelkov. To bi močno in naglo ogrozilo ali okrnilo kakovost vrtcev, ki se je višala zadnjih nekaj desetletij.

Takšen strah seveda izvira iz preteklosti, ko so snovalci zakonodaje vrtcem že dodelili fleksibilnost, ki pa danes, leta pozneje, kljub temu da naj bi bila takrat le začasna, poganja globoke korenine. Občine, organizatorice in (poleg staršev) financerke vrtcev, namreč lahko v vsak vrtčevski oddelek dodajo dva otroka več, kot določa normativ. Tako je v Sloveniji zelo težko najti vrtec s prvotnim številom otrok v oddelkih.

A tokratna fleksibilnost naj bi prinašala dodano vrednost, pravi državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje Aljuš Pertinač, saj bi več otrokom omogočili vključenost v vrtec. Toda gre za kakovost bivanja v vrtcu. Že danes včasih slišimo, da vzgojiteljici in njeni pomočnici v času med malico in kosilom ne uspe očistiti, previti, obleči v zimske pajace, odeti v kape, šale in rokavice ter še obuti, vse to pa ponoviti tudi v obrnjeni smeri, vseh 14 malčkov in jih tako odpeljati na svež zrak. Ali pa, da je igra otrok iz starejših skupin močno omejena, saj zaradi stiske s prostorom ne morejo prehajati iz enega igralnega kotička v drugega. Zahteva, da mora imeti vsak otrok vsaj tri kvadratne metre igralne površine, se je namreč odmaknila v leto 2017, čeprav bi ji morali zadostiti že pred leti. Ne gre za pravila, pač pa za primere, ki jih ne bi smeli dopustiti. Težko je torej verjeti, da dodatnega otroka v skupini skorajda ne bi opazili...

Fleksibilnost je nevarna tudi zato, ker običajno prinaša nove možnosti za varčevanje. Vsi bi si želeli cenejših vrtcev. Po podatkih OECD slovenski starši za vrtec povprečno prispevajo 14 odstotkov družinskega prihodka, na Norveškem enajst, na Danskem devet in na Švedskem le pet odstotkov družinskega proračuna – kljub manjšemu številu otrok v oddelkih. Takšnih, ki omogočajo sprehode in več svobode pri igri.

Fleksibilnost pomeni spremenljivost in nestalnost. Deluje v vse smeri. Torej bi se moralo število otrok v oddelkih, potem ko se je začasno povečalo, tudi vrniti v prvotne okvire. Če bo delovala le v prvotni smeri, pa lahko, tako kot v mnogih drugih primerih, govorimo o zlorabi (preračunana uporaba v svojo korist) besede z zelo konkretnimi posledicami.