Za podjetja, kot sta Procter and Gamble in Colgate-Palmolive, je sponzoriranje tovrstne televizijske produkcije pomenilo zvesto gledalstvo, ki se je redno vračalo pred zaslone po naslednji drobec svojih televizijskih življenj in svojo nedeljeno pozornost namenjalo tudi njihovim izdelkom. Izkaže se, da je življenjska zgodba televizijskih limonad vzorčni primer delovanja globalnih trgov in povzetek esence samega procesa globalizacije.

Za nevtralnega in izpričano nepoučenega opazovalca se žanr televizijskih limonad v času svojega obstoja ni bistveno spremenil. V svojem bistvu še vedno temelji na preverjenih receptih in shemah, ki vsaj načeloma zagotavljajo, da dnevna doza romance in spletk postane integralni del vsakdana ciljne populacije gledalcev. Zavedajoč se, da je to za marsikoga sicer skoraj bogokletno, bi torej lahko trdili, da gre za standardiziran izdelek televizijske produkcije. Z nekaj kulturološkimi in ostalimi specifikami posameznih serij gre za proizvode, ki imajo globalen trg. Nacionalnost gledalstva ne predstavlja bistvene ovire pri konzumiranju vsebine oddaje. Ključni element »prodajne strategije« tovrstnih televizijskih serij je tudi ta, da se nikoli zares ne končajo oziroma so zastavljene tako, da gledalca vabijo v »redno uporabo«. Tudi v tem se trženjski pristop ne razlikuje od mnogih globalno preizkušenih izdelkov v klasičnih predelovalnih panogah. Mnoge od teh so kot oglaševalsko platformo uporabljale ravno TV-limonade.

Razlog za globalno priljubljenost TV-limonad je v dvojem. Kot že omenjeno, so izdelki v dobršni meri standardizirani, tako z vidike proizvodnje kot vidika pričakovanj, ki jih ima do takšnega tipa oddaj potrošnik. Dodatno pa je prišlo tudi do zbližanja okusov potrošnikov oziroma tega, čemur bi mnogi pavšalno rekli »amerikanizacija« potrošnih navad. Tako kot ameriške gospodinje pred slabimi sedemdesetimi leti tudi gledalci v drugih delih sveta pričakujejo svoj dnevni odmerek neskončnih televizijskih romanov. Večina sveta je potrebo, ustvarjeno v glavah ameriških televizijcev, privzela kot svojo in zahteva tričetrturno imerzijo v življenja onstran ekrana za dobrodošel beg iz vsakdana. Podobno, kot so svet po drugi svetovni vojni prevzeli Coca-Cola in McDonald's pa tudi restavracije s kitajsko, indijsko, mehiško in drugo hrano kot globalni izdelki, je globalizacija stekla skozi televizijske zaslone.

Še več, kot drugi zreli proizvodi, ki so na trgu prisotni dlje časa in jih počasi nadomeščajo novi koncepti, so tudi žajfnice sčasoma doživele zunanje izvajanje proizvodnje oziroma outsourcing kakor tudi licenčno proizvodnjo. Sprva je bila namreč proizvodnja tovrstnih neskončnih serij izključna domena ameriške televizijske produkcije, ki je bila tudi prva, ki je zaznala oziroma ustvarila potrebo po tovrstnem izdelku. Pozneje se je proizvodnja originalne in licenčne proizvodnje širila na trge drugih razvitih držav. Najprej je koncept našel dom na televizijskih ekranih v Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in v Avstraliji, pozneje so vzorce proizvodnje prevzele tudi države Latinske Amerike in vzhodnega bloka Evrope.

V pozni fazi življenjske poti klasične TV-žajfnice se glavnina proizvodnje odvija na hitro rastočih trgih, ki jih odlikuje predvsem cenejša delovna sila. V tem niso TV-limonade nič drugačne od velike večine proizvodov, ki so sledili klasični življenjski poti proizvoda od vzpenjajoče se »zvezde« do proizvoda, ki sicer še ustvarja prihodke, vendar se njegova življenjska pot počasi izteka.

Slovenske gospodinje so tako od začetka osemdesetih let lahko doživele globalizacijo pred svojimi televizijskimi zasloni. Začele so z Dinastijo, ki je za mnoge klasika televizijske limonade, nadaljevale z naborom ameriške, jugoslovanske in preostale evropske produkcije. V zadnjem obdobju se je tehtnica prevesila na stran žajfnic s hitro rastočih trgov Srednje in Južne Amerike ter Turčije, s primesjo »domače« proizvodnje iz bivše skupne države, ki ima prednost poznavanja lokalnega trga. Tukaj je svojo vlogo odigrala tudi politika nadzorovanja stroškov, ki so ji sledile komercialne televizijske hiše v Sloveniji in drugod pri nakupu cenejših različic iz novih proizvodnih centrov.

Serije, ki prihajajo iz Latinske Amerike, torej telenovele, naj bi predstavljale svojevrstno inovacijo glede na klasično TV-limonado, pri čemer ta posodobitev produkta dosega dvojni učinek. Po eni strani gre za prilagoditev proizvoda za lokalni trg in specifiko španskega govornega območja, po drugi pa za oživitev koncepta oziroma pospešitev prodaje proizvoda, ki je postopoma pešal. Slednja naj bi podaljšala življenjsko dobo tovrstnim televizijskim izdelkom in jim obenem odpirala nove trge.

Verjetno je le še vprašanje časa, kdaj pridejo v ospredje brezkončne televizijske serije iz Indije in celo Kitajske, s čimer bi tudi žajfe prehodile celotno dosedanjo globalizacijsko transverzalo, ki je značilna za standardizirane izdelke predelovalne industrije. Televizijska trga Kitajske in Indije, po velikosti takoj za ameriškim, namreč že zdaj skupaj veljata 35 milijard evrov.

Ob padajoči gledanosti na razvitih trgih se zdi, da tovrstni televizijski produkciji vsaj v zahodnem svetu bije zadnja ura, vendar je globalizacija tudi tukaj poskrbela za to, da se odpirajo novi trgi in nove širitvene možnosti. Očitno je, da televizijske limonade niso zgolj sopotnik v procesu globalizacije, temveč v veliki meri globalizacijo ustvarjajo.