Da novih v tem času ni bilo, je lahko tudi odsev splošnejšega razpoloženja. Ob zadovoljstvu z izpolnitvijo strateških ciljev, z navidez trdno stoječim gospodarstvom in s podobo zgodbe o uspehu se strateški premisleki o mestu Slovenije v svetu in o načinih, kako lahko zunanja politika v novih okoliščinah na nove načine z novimi idejami in tudi v novih kotičkih sveta pomaga izpolnjevati potrebe države, državljanov in gospodarstva, niso zdeli tako nujni, kot so morda bili, posebej z vidika gospodarstva. Zlasti članstvo v Evropski uniji se je zdelo izpolnitev cilja, ki prinaša svetlo prihodnost v imenitni druščini uspešnih držav in v projektu, ki so mu napovedovali samo še bolj svetlo prihodnost, ne da bi to zahtevalo posebno nove pristope.

Nova strategija ne bo pomenila, da se bo delovanje diplomacije oziroma zunanje politike spremenilo čez noč. Diplomati tega dokumenta ne berejo vsak dan. Tudi doslej so svoje delo opravljali z zastarelim besedilom. Bo pa poleg zapisa temeljnih načel delovanja pomenila tudi postopen premik k usmeritvam, ki jih bo zastavila, najsi bodo to sveže ali obujene regionalne pobude, krepitev prisotnosti na zahodnem Balkanu, poudarek sodelovanja z novimi gospodarskimi tigri, osredotočanje na gospodarsko diplomacijo. Zato bo pomembno, da je strategija usklajena tudi s sedanjo opozicijo in dobi čim širšo podporo, saj bo to dokument, ki bo gotovo preživel sedanjo vlado. Sedaj veljavni iz leta 1999 je bil potrjen sedem vlad nazaj.

Sprejemanje nove strategije in posebej poudarek na gospodarskem delu diplomacije ne sovpada naključno s sedanjo krizo. Ta je dala dodaten zagon pripravi dokumenta. Milan Balažic, ki je vodil projekt priprave strategije iz leta 1999, pravi, da je naloga diplomacije glede na to, v kakšnem stanju sta država in gospodarstvo, da pomaga prinašati nove posle in naložbe, da naredi čim bolj preprost sistem za tuje investitorje ter s tem pomaga pri obračanju številk iz rdečih v črne. Za kaj takšnega je pomemben tudi premik doma s prenehanjem zlorabljanja nacionalnega interesa za odganjanje tujih naložb in lastnikov, kot se je v preteklih dveh desetletjih pogosto dogajalo iz v resnici povsem drugačnih interesov. Če bo stranski produkt zgodbe, ki jo ob finančnem reševanju same sebe zdaj doživlja Slovenija, spoznanje o tujih strateških lastnikih ali investitorjih, ki jim ne gre le za naglo kopičenje dobička, izkoriščanje ali selitev proizvodnje, bo gospodarska diplomacija uspešnejša in bo delovala lažje. Kaže biti optimist, saj je kriza razgalila, da so bili strahovi o tujcih, ki so plašili po deželi, prepogosto utelešeni v domačih logih.