»Če v to opero ne narediš konkretnega režijskega reza, je seveda nima smisla uprizarjati, saj je zgodba precej naivna,« pravi sopranistka Katja Konvalinka, ena od nastopajočih v Piccinnijevi operi La Cecchina ali Nikogaršnja hči (ta bo nocoj premierno uprizorjena v Cankarjevem domu), sicer predsednica Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG), ki je omenjeno operno delo pripravilo v koprodukciji s Cankarjevim domom, Akademijo za glasbo ter SNG Opera in balet Ljubljana. Zagotavlja, da je režiserka postavitve Yulia Roschina to naredila odlično.
Po drugi strani pa glasba v tej operi ne potrebuje adaptacije, saj je povsem »sodobna« in kakovostna, razmišlja Konvalinkova: navsezadnje je sam Mozart veliko idej našel ravno pri Niccolu Piccinniju. »La Cecchino štejemo med pozabljene opere, a ravno v zadnjem obdobju se je na odru pojavila tudi v Švici in Italiji,« pravi Konvalinkova. Vendar je dejstvo, da se v Sloveniji zgodnje opere skorajda ne izvajajo in da je La Cecchina prijetna izjema. Dr. Henrik Neubauer, prevajalec libreta, pa je v knjigi Stanka Škerlja o italijanskem gledališču v Ljubljani izbrskal podatek, da so v Ljubljani predstavili La Cecchino pod naslovom La buona figliuola že kmalu po njenem nastanku, v predpustnem času leta 1773.
»Predmozartovske« opere
»Domnevno izgubljene in ponovno najdene, pozabljene, namerno ali nenamerno zamolčane ali redko izvajane opere iz obdobja od Monteverdija do Mozarta, torej iz prvih 200 let zgodovine opere, prihajajo do ponovne veljave in doživljajo renesanso – sodeč po mnogih njihovih predstavitvah po tujih opernih hišah zelo upravičeno,« meni antropolog in velik poznavalec opere dr. Vlado Kotnik. V času baroka in klasicizma so bile številne opere številnih skladateljev, o katerih danes vemo komaj kaj, nekoč pa so bili prave zvezde, ustvarjene tudi v pogojih neverjetno instantne hiperprodukcije. To so takrat zahtevali specifičen trg, spremenljiv družbeni interes, pestre kulturne razlike, zapletene politične okoliščine, težavne ekonomske razmere pa tudi neznosna pričakovanja občinstva. »Vendarle pa je ob vseh pomanjkljivostih, eksperimentih in obrtništvu, ki je takrat spremljalo produkcijo oper, vključno s problemi okoli plagiatorstva, kopiranja, kompiliranja in podobno, prav presenetljivo, koliko dobre in lepe glasbe je nastalo,« poudarja Kotnik. »Kakovost teh del bi bilo seveda nekorektno meriti zgolj z današnjimi merili – kdo pa lahko trdi, da so ta zares tudi najbolj verodostojna! – pač pa z gledišča zakonitosti pridobitev časa in prostora, v katerem so nastala.«
Da se opere da prikazati na inovativen, celo aktualiziran način, hkrati pa ostati v okvirih duha glasbe, libreta, dramaturgije in drugih elementov, zgledno priča nedavna produkcija opere Leonarda Vincija Artaserse iz Opere Nancy, ki so jo gledalci TV Mezzo, televizijskega kanala za klasično glasbo, jazz in opero, že drugo leto zapored izglasovali za najboljši operni posnetek leta. »Ta neverjetna produkcija, v kateri se na kupu znajde pet enkratnih kontratenorjev, daje ključ, s katerim se očitno da premagati celo odlične posnetke razvpitih Verdijevih, Wagnerjevih in Puccinijevih oper,« meni Vlado Kotnik.
Pravi še, da danes, v času pesimizma, ki veje po Sloveniji, ni pogumno to, da nekdo na spored postavi Verdija, Bizeta, Puccinija ali celo Wagnerja. »To je vendarle glasbena konjunktura. Zavidanja vredna kulturna transgresija in tudi poslovna korajža pa je, če nekdo na oder postavi Monteverdijevega Orfeja, Scarlatijeve Navidezne zmote, Purcellovo Didono in Eneja, Rossinijevo Ženitno menico ali Piccinijevo La Cecchino.«
Komorno je tudi sodobno
V SKGG v glavnem postavljajo manjše opere, čeravno je La Cecchina velika, dve uri in pol trajajoča produkcija, ki pa jo seveda zmorejo le v koprodukciji. »Prilagajati se moram številnim dejavnikom, vedno manj je naključij pri izbiri repertoarja. Zato iščem denimo opere z majhno zasedbo, tako iz prejšnjih stoletij kot iz sodobnosti,« pravi Katja Konvalinka. Ne želijo biti še ena operna hiša v Sloveniji, temveč pokrivajo nišo, ki je pri nas ni v ponudbi. »Kot če bi šel v Malo dramo in bi si ogledal neko zanimivo, kakovostno manjšo predstavo, ki sicer na velikem odru ne bi funkcionirala učinkovito. Pri takšnih predstavah ne gre za spektakel, ampak so v ospredju morda bolj režijske domislice, lahko si privoščimo kaj, česar si v Operi ne morejo.«
Za SKGG ta hip piše novo opero skladatelj in profesor Tomaž Svete. Premiero svoje zadnje opere, pravljične opere Granatno jabolko, je imel jeseni v SNG Maribor. Režirala je Roschinova, postavitev pa je doživela ovacije. »Komorna opera sedanjosti seveda ni primerljiva s komorno opero 'predmozartovskega obdobja', saj jo na več načinov pogojuje in osmišlja duh časa. Pri sodobni operi gre za umik v doživljajsko in ustvarjalno intimo, za prečiščeno glasbeno obliko, ki se ogiba kakršne koli pompoznosti grande opera preteklih obdobij,« razmišlja Svete. To je v bistvu tradicija operne ustvarjalnosti 20. stoletja, od tako imenovanih minutnih oper Dariusa Milhauda prek Hindemithovih enodejank, ki predstavljajo sinonim za nemški ekspresionizem, do sodobnih oblik glasbenega gledališča. »Na eni strani je pristop estetsko pa tudi sociološko pogojen, hkrati pa odklonilna politika opernih hiš do novosti tudi sama ustvarjalce omejuje v smislu velikosti zasedbe, postavitve in podobno,« še pravi skladatelj.
Neznano ni nujno slabo
»Recepta za uspeh opere seveda ni, sploh v slovenskem okolju, ki je izrazito malomeščansko, v zadnjem času tudi precej nemoralno, koruptno in polno absurdov. Vedno sem se težko prebijal, šele mednarodni uspeh je nekoliko pripomogel pri krstu mojih del, kot je bilo Pesnik in upornik, in reprizi Kritona,« dodaja Svete. Kriton, označen kot filozofska opera, je sicer zmagal na tekmovanju iz operne kompozicije Johann-Joseph-Fux v Gradcu; kritiki so jo označili za vrhunec festivala Steirischer Herbst 2000.
Svete ugotavlja, da je danes pravzaprav modno pisati opere, tudi med slovenskimi skladatelji, navsezadnje so honorarji vabljivi. »Sam pač zastopam romantično pozicijo, že od leta 1980, ko sem napisal svoj operni prvenec Kralj Malhus; živim za gledališče in skozi njega, direkcije pa se izgovarjajo na komercialni vidik predstav. Le zakaj? Saj je njihova dejavnost večinoma financirana skozi davkoplačevalski denar. Na komercialen način zaslužijo samo desetino.«
»Ne strinjam se, da so neznane opere lahko le dogodki za glasbene sladokusce,« pa še meni operni poznavalec Kotnik. »Menim, da se da tudi manj poznavalskemu občinstvu neko neznano opero, tako komično kakor resno, ne glede na obdobje nastanka, dobro predstaviti. Seveda pa je treba začeti sistematično gojiti stik z občinstvi ter poskrbeti za vzpostavitev ustreznih komunikacijskih kanalov, prek katerih se bo imelo občinstvo priložnost prepričati, da je to, kar se ponuja, vredno ogleda, četudi je neznano. Lahko bi bili bolj drzni, ambiciozni, prodorni, pa tudi vztrajni.« Na presenečenje mnogih je bila zelo lepo sprejeta mariborska uprizoritev sicer slabo poznane opere Lakme, ravno tako skorajda neznana Haydnova Armida ob koncertni izvedbi v Rogaški Slatini. »Nedvomno so to primeri, ki bi lahko bili izziv za slovenski kulturni menedžment,« je prepričan Vlado Kotnik.