Kjer torta ni bila torta in v Guštu ni bilo “gušta”

Malce stresen začetek

V umirjeno ribiško in poleti turistično precej živahnejše obmorsko mesto se je William skupaj z devetletnim sinom Robijem odpravil na drugi novoletni dan – minuli četrtek. O tamkajšnji turistični ponudbi se je želel predhodno pozanimati prek spleta, a je imel z brskanjem po spletnih naslovih izola.com in izola.si kar nekaj težav.

»Vse je bilo napisano zgolj v slovenskem jeziku, najbolj pa me je razjezilo, da je napis o piškotkih zakrival možnost glede izbire tujih jezikov. Še največ koristnih informacij sem tako našel na spletnih straneh inyourpocket.com in virtualturist.com, s pomočjo katere sem rezerviral nočitev v hotelu Marina. Slednjega sem izbral zato, ker je v samem centru Izole in ker ima veliko priporočil,« je William pojasnil svojo odločitev.

S potjo do Obale si ni preveč belil glave, saj se je v preteklosti že večkrat mudil v Piranu in Portorožu, ki ju precej dobro pozna, medtem ko si za obisk Izole nikoli ni vzel časa.

»Pričakujem, da bo v Izoli nekoliko manj turistično kot v Piranu. Morda bo podobno kot v Kopru, a precej manjše. Slišal sem, da je tam neka odlična gostilna, zato jo bom poskušal najti. Zelo bi bil vesel tudi, če bi našel kakšen lokalni spa, zaradi katerega bi se v prihodnje še raje vračal na Obalo,« se je pred odhodom v Izolo, kamor sta se s sinom odpeljala z osebnim avtomobilom, nadejal William.

Presenečenja

Slaba ura vožnje je izvidnikoma hitro minila. Svojega jeklenega konjička sta ob prihodu parkirala na parkirišču v samem središču Izole. Najprej sta si omislila kratek sprehod, želela sta najti Turističnoinformacijski center (TIC) in si pri tem pomagala s priročnim zemljevidom. Prinesla sta ga od doma, sta povedala.

»Iskanje nama je vzelo kar nekaj časa. Vedela sva, da je TIC nekje v bližini tržnice, a ga vseeno nisva našla. Obhodila sva dobršen del mesta, se sprehodila skozi ozke ulice, ki so naju presenečale s svojimi razpotji. Čisto po naključju sva prispela do cerkve svetega Mavra in si jo ogledala od zunaj. Prevzela naju je s svojo mogočnostjo,« je pojasnil William.

S sinom sta naredila nekaj fotografij in svoj sprehod nadaljevala po obalni sprehajalni poti. »Bilo je zelo prijetno, a sem prepričan, da mora biti tam poleti še lepše. V sončnem vremenu je v Izoli zagotovo veliko kopalcev,« je William sklepal med opazovanjem galebov in mimoidočih sprehajalcev.

Tudi hotel Marina sta izvidnika našla zgolj po naključju. Šla sta v recepcijo, a sta ugotovila, da sta v avtu pozabila potna lista, zato se še nista mogla nastaniti v sobo. Receptorko sta prosila, naj jima priporoči kakšno dobro gostilno, kjer bi si privoščila hitro in okusno kosilo. Po njenem priporočilu sta se odpravila v picerijo Gušt.

Kjer ni bilo »gušta«

Da je v bližini hotela in da se tam dobro je, jima je povedala, zato sta ji prisluhnila, čeprav sta na svoji poti do omenjene picerije ugledala še vrsto drugih gostiln. Da bi lahko kosila kar v hotelu, kjer prav tako ponujajo okusne jedi (o tem je William slišal od znancev), jima receptorka ni predlagala …

»Picerija je bila ob najinem prihodu skorajda polna. Strežba je bila zaradi zgolj enega natakarja, ki je imel polne roke dela in bil videti malce utrujen, zelo počasna, pa tudi hrana je bila vse prej kot okusna. Izbral sem odprto lazanjo in se nadejal posebne specialitete, a se je izkazalo, da je bil poseben le njen videz oziroma okrasitev. Okus je bil, kot da bi jedel razkuhane testenine z grahom,« William ni skoparil s kritiko.

Njegov sin je naročil preprosto pico s šunko in sirom. Bil je srečen, pa saj je danes že skorajda povsod težko dobiti slabo pico, je dodal. Tudi kozarček refoška Američanu ni šel v slast, zato sta s sinom picerijo, ki je ob njunem odhodu pokala po šivih, kar hitro zapustila. Z avtom sta se zapeljala do hotela, se nastanila v sobi in si omislila kratek počitek.

Ko torta ni torta …

Popoldne sta želela nadaljevati »misijo« iskanja TIC, a so jima na recepciji hotela povedali, da sta verjetno že prepozna. Obveščena sta bila, da TIC zaprejo ob 15. uri.

Ker sta si zaželela sladkega okrepčila, sta se med sprehodom skozi mestno jedro ustavila v kavarni Caffe Alle Porte. »Ob kavi in naravnem soku, za katerega sva kasneje plačala tri evre, sva želela naročiti še francoski rogljiček, ki sva ga ugledala v vitrini, a je natakarica odkimala z glavo in pojasnila, da ni svež. Sprijaznila sva se z naročilom torte, ki se je bohotila v majhnem hladilniku, a kaj ko sva namesto nje prejela odgovor, da torta sploh ni prava – ampak umetna! Tako – malo za okras ...« William ni skrival začudenja.

S sinom sta razočarana ostala brez sladice, natakarica pa jima je svetovala, naj obiščeta bližnjo pekarno. Res sta jo, a je njuno pozornost še pred tem vzbudil napis informacije – TIC sta ugledala v neposredni bližini kavarne, a kaj ko sta bila prepozna – vrata so bila zaklenjena od 16. ure naprej …

Začelo se je temniti. Izvidnika sta se hotela vrniti nazaj v hotel, a sta med potjo odkrila muzej Parenzana. Bil je zaklenjen, zato sta poklicala na telefonsko številko, ki sta jo našla na vratih. Oglasil se jima je starejši moški, jima prijazno odklenil vrata muzeja in ju povabil v notranjost.

Nostalgični občutki

»Nisva bila edina gosta, poleg naju si je razstavljene predmete – fotografsko gradivo in dokumente, makete ribiških in vojaških ladij ter maketo železnice z vlaki – ogledoval tudi italijanski par. Žal nisva vsega razumela, gospod vodič je namreč slabo govoril angleško, medtem ko je z Italijanoma komuniciral v italijanščini. A je bilo vseeno zelo zanimivo, še posebej moj sin je bil zelo navdušen nad videnim,« je William opisal muzejsko izkušnjo. Ta je bila zanj tudi nostalgična – misli so mu namreč pobegnile v otroštvo, ko se je zelo rad igral z maketo vlaka, na kateri je šele kasneje našel napis – izdelano v Izoli, Jugoslavija …

Četrtkov večer sta oče in sin zaključila z okusno večerjo v gostilni Istra. Sama sta jo našla in tokrat sta bila zelo zadovoljna. »Nisva veliko pričakovala, ker sva bila malce utrujena, pa tudi zato ne, ker sva bila tam edina gosta. A so bile jedi – naročila sva enolončnico s piščancem in zelenjavo ter pečenice s prilogo – zelo okusne. Tudi natakarica je bila zelo prijazna, prav tako sva bila zadovoljna z meniji, ki so bili napisani v večih jezikih,« je povedal William.

Pred spanjem sta si Wagnerjeva privoščila še obisk hotelskega wellness centra, katerega ponudba je bila vključena v ceno nočitve. Nista dolgo uživala, voda v obeh masažnih bazenih se jima je zdela precej hladna, prav tako sta potarnala nad dejstvom, da v sanitarnih prostorih nista našla toaletnega papirja. Očitno v hotelske prostore dobrega počutja zaide bolj malo ljudi, sta sklepala.

Dan za aktivne užitke

Uvod v petkov dan, ki sta ga namenila aktivnim doživetjem, sta seveda začela s hotelskim zajtrkom. Šel jima je v slast, le kava iz avtomata je bila bolj podobna brozgi kot kavi, je priznal William. Preden sta se poslovila od receptork v hotelu in se odjavila, si je William privoščil še švedsko masažo, Robi pa se je med tem kratkočasil z igranjem računalniških igric. Sredi poldneva sta se peš napotila do TIC. Tokrat sta vendarle imela srečo.

»Mlada gospodična je bila zelo ustrežljiva. Z nama je govorila v zgledni angleščini in imela sva občutek, kot da se pogovarjava s katero od svojih sosed. Vprašala sva jo, kaj naj si ogledava, pa nama je priporočila znamenitosti, ki sva jih čisto po naključju videla že minuli večer – med sprehodom. Ampak takrat sploh nisva vedela, da gre za cerkev svetega Mavra, Manziolijevo palačo, v kleti katere je vinski bar, glasbeno šolo, katere vrata so bila prejšnji večer zaprta … Na zemljevidu mesta, ki nama ga je podarila, nama je označila nekaj gostiln, saj sva razmišljala o možnostih kosila. Glede aktivnih doživetij nama je priporočila sprehod ob obali do strunjanskih klifov, kopanje v strunjanskem hotelu Talaso ali obisk wellnessa v izolskem hotelu Mirta.«

Prvič v bazenu s slano vodo

Odločila sta se za obisk Strunjana, do koder sta se zapeljala z avtom. V restavraciji Primorka sta si privoščila kosilo. Bila sta zadovoljna z naročilom – njoki s škampi in sipino rižoto. Navdušena pohodnika sta si po obedu omislila pohod do strunjanskih klifov, ki sta jih seveda ovekovečila v svoj fotografski objektiv. »Zelo je bilo prijetno, le megla nama je preprečila lepši razgled na morje,« sta povedala.

Pred kopanjem v hotelu Talaso je izvidnika v dobro voljo spravil pujsek, ki sta med krajšim sprehodom srečala na manjši domačiji v neposredni bližini hotela, zatem sta se prepustila užitkom in blagodejnosti morske vode. »Zelo sva uživala, še posebej mi je bilo všeč, da ni bilo preveč hrupno in da sva se prvič v življenju kopala v notranjih bazenih z morsko vodo. Le Robi je tarnal, da ga malce pečejo oči,« je smeje priznal William.

Svoje doživetje sta oče in sin kronala z vnovičnim obiskom restavracije Primorka – tokrat sta končno prišla na svoj račun glede sladice – kakijeve torte, katere ponudbo sta našla na plakatu, nalepljenem na oknu restavracije.

Zdaj ve, zakaj ljudje naročajo pice

Okoli 19. ure sta izvidnika Obali pomahala v slovo in se skozi nepopisno gosto meglo po avtocesti odpeljala nazaj v prestolnico.

»Pričakoval sem majhno mestece, a me je Izola presenetila s svojo velikostjo. Njeno staro jedro je precej večje, kot sem mislil, da je. Ni se bilo lahko orientirati. Zaradi številnih uličic se je tam precej lažje izgubiti kot na primer v Piranu. Tega poznam tako dobro kot svoj žep,« je vtise strnil William.

Izola ga je navdušila, a ni mogel skriti začudenja, da so bila vrata številnih ogleda vrednih znamenitosti zaklenjena. »V nasprotju s tamkajšnjim TIC, ki svoja vrata zapre ob 16. uri, so številne trgovine v središču Izole odprte vse do poznega večera. To se mi zdi kar malce smešno,« je bil iskren.

Izolo bodo z družino v prihodnje zagotovo še obiskali, ampak poleti, je zaupal. »Takrat bomo zagotovo bolj skromni, kar zadeva izdatke, zato se bomo še bolje pozanimali glede možnosti turistične ponudbe. S sinom sva namreč v dnevu in pol – večinoma za hrano, kopanje in gorivo – skupno potrošila kar 250 evrov, kar se mi še zdaleč ne zdi poceni. Koliko bi šele potrošila kakšna štiričlanska družina? Zdaj popolnoma razumem ljudi, da tudi ob morju v gostilnah namesto morske hrane večinoma raje naročajo pice …«