Nagrado Prešernovega sklada oziroma tako imenovano malo Prešernovo nagrado naj bi letos po še nepotrjenih, a zanesljivih informacijah prejel tudi Jože Možina za dokumentarni film Pedro Opeka, dober prijatelj, ki govori o argentinsko-slovenskem misijonarju Pedru Opeki. Kaže pa, da je pri izbiri Možine za nagrajenca prišlo do kršitve zakona o Prešernovi nagradi. Upravni odbor Prešernovega sklada, ki mu je v času odločanja o nagrajencih še predsedoval decembra preminuli akademik dr. Jože Trontelj, je namreč odločil v nasprotju z mnenjem komisije za scensko umetnost. Uradnih izjav člani upravnega odbora in komisije sicer ne dajejo, saj so zavezani k varovanju tajnosti nagrajencev do večera podelitve – vsaj tako sta nam odgovorila dr. Janez Bogataj, ki upravni odbor vodi po smrti Jožeta Trontlja, in predsednica omenjene komisije Nataša Barbara Gračner.

Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke v umetnosti, s čimer ostajamo ena redkih držav, ki še podeljujejo državne nagrade za umetnost. Četudi se podeljevalci trudijo zbujati vtis, da gre pri teh priznanjih za neoporečne estetske sodbe, podelitev pogosto ne mine brez špekulacij o pritiskih iz ozadja ter političnih kalkulacijah in kompromisih. Najbolj je odmevala podelitev Prešernove nagrade slikarju Marku Rupniku za poslikavo papeževe kapele leta 2000. Kot druga Prešernova nagrajenka tistega leta je takrat priznanje zavrnila pesnica Svetlana Makarovič – z razlogi, ki precej spominjajo na letošnji zaplet: upravni odbor je Rupnika izbral mimo mnenja komisije, pri tem pa je očitno prevladala »politična teža« njegovega ustvarjalnega dosežka.

O vsakoletnih dobitnikih »malih« in velikih Prešernovih nagrad (slednje podeljujejo za življenjsko delo) odloča petnajstčlanski upravni odbor Prešernovega sklada, potem ko svoje delo opravijo strokovne komisije za književnost, scensko umetnost, likovno umetnost ter glasbo. Komisije vse leto sprejemajo predloge za nagrajence, ki jih lahko podajo posamezniki in pravne osebe, njihovi člani pa so upravičeni tudi do oblikovanja lastnih predlogov. Statut Prešernovega sklada določa, da morajo strokovne komisije upravni odbor seznaniti s svojim končnim izborom, o katerem odločajo z večino glasov in ki ga posredujejo skupaj s strokovnimi mnenji o vseh dobljenih predlogih.

Mnenje komisije le za okras

Opredelitev razmerja med upravnim odborom in strokovno komisijo najdemo v zakonu o Prešernovi nagradi, kjer piše: »Upravni odbor sprejema odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.« Zakon torej nedvoumno določa, da mora upravni odbor odločiti v skladu z mnenjem in predlogi komisij, ter ne dopušča možnosti, da odloči neodvisno od njihovega mnenja.

Birokratski zaplet kot izgovor

Prav to pa se je zgodilo letos v primeru Jožeta Možine in njegovega filma, kot smo izvedeli iz zanesljivih virov. Komisija je odboru predlagala tri kandidate za nagrade izmed približno 20 prejetih predlogov. Za tri kandidate, ki jih je podprla, je tudi spisala mnenja, česar pa ni naredila za preostale predloge, torej tiste, ki jim ni dala svoje podpore. Delo komisij in žirij, ki odločajo o nagrajencih v umetnosti, tudi sicer običajno poteka po principu utemeljitev kandidatur, ne pa utemeljitev razlogov, zakaj nagrade ne želi podeliti vsem drugim možnim kandidatom. Upravni odbor, ki se je odločil nagrado podeliti kandidatu, ki ga komisija zanjo ni predlagala, je tako strokovno komisijo postavil v slamnato funkcijo, kar je še posebej nelogično, če vemo, da strokovne komisije sestavi prav upravni odbor.

Zakaj bomo nagradili Pedra Opeko

Kaže torej, da bi lahko upravni odbor »krivdo« za neodvisno izbiro preložil kar na komisijo samo, ker eksplicitnega mnenja ni podala o vseh prejetih predlogih, kakor ji nalaga statut. Vendar pa branje statuta razkriva, da je za morebitno nepravilno delovanje komisije v resnici odgovorno ministrstvo za kulturo. To bi namreč moralo komisijo seznaniti s pravili, po katerih je dolžna delovati. Tako odbor kot komisije so namreč upravičeni do stalnega tajnika, ki jim ga zagotovi ministrstvo za kulturo in ki skrbi za strokovno, administrativno, tehnično in drugo podporo. Seveda je lahko postopkovna napaka pri delu strokovne komisije oziroma ministrstva za kulturo voda na mlin upravnemu odboru, če se je ta odločil nagrado Jožetu Možini podeliti za vsako ceno in predvsem ne glede na umetniška merila.

Film je namreč naletel na vse prej kot ugodne strokovne kritike. Državna nagrada za umetniške dosežke bi utegnila biti letos prvič podeljena za – novinarski izdelek. »To ni film o Pedru Opeki, temveč film o obisku ekipe RTV SLO na Madagaskarju pri Pedru Opeki. To je lahko čisto legitimno, če bi ta izdelek tržili kot reportažo in mu ne bi nadeli oznake dokumentarni film,« je ocenila žirija (Mitja Okorn, Hanka Kastelicová, Demeter Bitenc, Zvezdana Mlakar, Tine Perko), ki je film presojala v okviru Festivala slovenskega filma leta 2012. Film po njihovem odlikuje odlična tema, vendar ta sama po sebi ne naredi dobrega dokumentarnega filma, so zapisali v utemeljitvi, s katero so se odzvali na obtožbe Možine in nekaterih glasil, da naj bi film na festivalu spregledali ter mu po krivici odrekli nagrado.

Svojo sodbo so natančno utemeljili: menijo, da film glavnega protagonista spremeni v vodiča in prevajalca ter da je neprekinjenih, avtentičnih situacij, v katerih bi spoznali samega protagonista, v filmu le malo. Najmočnejši trenutki filma, stiki Opeke z domačini, so rezani sredi akcije ali agresivno prekinjeni, dramaturško je zgodba neurejena; filmu manjka ekspozicija in še kakšen izoblikovan protagonist, tudi lik Opeke se v »dokumentarcu« ne razvije; v filmu je primarna beseda naratorja, slika pa je ponižana na funkcijo ilustracije besede. Zaznali so še pogosto in moteče pojavljanje avtorja Možine v sliki ter zavrnili argument, da naj bi upravičenost do nagrade potrjevala visoka gledanost filma, h kateri je pripomogla premiera v osrednjem terminu na božični večer – če bi bilo tako, bi se po njihovem mnenju žirija morala odločati med tem filmom in Kmetijo.