A kakšno je stanje nekaj manj kot leto dni kasneje, mesec dni pred začetkom tekmovanja v Rusiji? Na prvi pogled se zdi, da so zdaj obeti slabši. Zimski športniki so v slovenske domove prinesli nekaj radosti, a ne toliko kot lani. Znane so težave Tine Maze, Flisar ne ponavlja dosežkov izpred dveh sezon, Fak lovi vrhunsko formo in se otepa zdravstvenih težav, deskarji so imeli malo priložnosti za dokazovanje, skakalci se v slogu minulih sezon okoli novega leta počasi prebujajo, pri čemer je Prevc očitno že našel šampionska krila.
Šest kolajn se v tem trenutku zdi kot nedosegljiva fantazija. Toda razlogov za pesimizem kljub temu ni. Športnikom ni treba osvojiti šestih kolajn, da bi se njihovi navijači veselili. Povsem dovolj bosta en ali dva skoka na oder za zmagovalce, pa še kakšen med najboljših deset. Preveč si vendarle ni pametno obetati. Kljub slabšim dosežkom pa imajo tisti, ki so blesteli lani, in še kdo še vedno možnosti, da izboljšajo formo, nekaterim do vrhunskosti manjka zelo malo. Pri Tini Maze je včasih treba le pritisniti na imaginarno magično tipko in je že neulovljiva. V tem primeru lahko postane ena glavnih zvezdnic iger v Sočiju, še posebno, ker je zdaj dokončno jasno, da tam ne bo Lindsey Vonn. Druge konkurentke pa niso superiorne. Škoda bi bilo, če Črnjanka tega ne bi izkoristila. Fak je znan po tem, da ravno na največjih tekmah najde najboljšo formo, podobno velja za Prevca, ki za seboj lahko potegne kolege iz reprezentance, da bo močna še ekipa. Deskarji težav s formo še nimajo, ampak le s pomanjkanjem tekem, Flisar je nepredvidljiv, slovenski joker so lahko tudi smučarske skakalke...
Torej velja upati, da bodo športniki najboljši ravno takrat, ko je najbolj potrebno. Zakaj ne bi ravno na olimpijskih igrah pokazali največ?
