Američani imajo v tenisu sestri Williams, Španci v košarki brata Gasol, Ukrajinci v boksu brata Kličko, Nizozemci v nogometu dvojčka de Boer, Luksemburžani v kolesarstvu brata Schleck, Švedi v hokeju na ledu dvojčka Sedin... To je le majhen izbor uspešnih bratov in sestra v športnem svetu, kjer se tudi Slovenija lahko pohvali s svojimi junaki. Pred nekaj meseci sta domačo javnost z igrami na evropskem prvenstvu v košarki navduševala Goran in Zoran Dragić, ki veljata za najuspešnejšo bratsko navezo zdajšnjega časa pri nas. Da jima uspeva enkratna kariera, ne dokazujeta le v reprezentanci, pač pa tudi v klubih. Goran je prva violina Phoenixa v ligi NBA, tri leta mlajši Zoran je vroč v Španiji, kjer igra za Unicajo.

Slovenija je imela že pod jugoslovansko zastavo nekaj uspešnih športnikov, ki se jim po žilah pretaka ista kri. Borut in Darjan Petrič sta pobirala odličja v plavanju, Rudi in Gorazd Hiti veljata za hokejski legendi, v rokometu sta bila uspešna Miha in Vlado Bojovič... Dandanes ima slovenski šport zelo razširjene bratske naveze predvsem v hokeju. Marcel in David Rodman sta nerazdružljiva že skoraj vso kariero, nekdaj sta v reprezentanci skupaj igrala Andrej in Matej Hočevar, iz novega vala prihajata Žiga in Eric Pance, tu sta še Anže in Gašper Kopitar, njun oče Matjaž pa je trenutno selektor izbrane vrste. Brata Kopitar se po hokejskem znanju in talentu ne moreta primerjati, sta pa zelo zaščitniška in izstopata po družinski navezanosti drug na drugega. Ko je naš časopis na zadnjem hokejskem prvenstvu na Švedskem kritično poročal o delu selektorja Matjaža Kopitarja, ki je drugemu sinu Gašperju glede na sposobnosti namenil preveliko vlogo, je tiskovni predstavnik Anžeta Kopitarja Dnevniku zaradi zamere prenehal pošiljati sporočila za javnost in vabila na novinarske konference najboljšega slovenskega hokejista, kar prav gotovo ni v duhu profesionalizma.

Hosta: Povezujejo športne vrednote

Športni psiholog Milan Hosta pravi, da za športnika ni najboljše, kadar imajo starši pretirane ambicije: »To je lahko napačna motivacija. Treba je gledati športne karakteristike vsakega posameznika. Naj bosta želja in razvoj tista, ki prevladujeta.« Hosta pravi, da ni najbolj pravično, ko javnost primerja brata športnika med seboj, saj je vsak človek zaradi genskih danosti in sposobnosti zgodba zase. »Mnogo bolj zanimivo in zabavno bi bilo, če bi na primer lahko gledali brata Dragić, ko se pomerita na en koš drug proti drugemu, kot če bi ju primerjali po sposobnostih. Se pa pri njiju zelo opazi pozitivno rivalstvo, kar je razumljivo, saj sta približno enake starosti. Njuna uspešnost daje moštvu dodaten športni duh, tudi sama sta ob uspehih še bolj povezana. Gre za element motivacije. Ko je ob tebi brat, se boš zanj še bolj potrudil kot običajno,« je dejal naš sogovornik.

Če so bratje in sestre uspešni na športnem področju, je to znamenje, da so otroci živeli v športni družini, ugotavlja Hosta. »To navadno pomeni, da je družina gojila pristop k trdemu delu in vztrajnosti. Vrednote so tiste, ki povezujejo. V športu so to v prvi vrsti odrekanje, trud, usmerjenost k cilju. Običaj je, da se mlajši bratje zgledujejo po starejših. Če je tudi oče zagrizen športnik, pa otroci v veliko primerih hodijo po stopinjah staršev. Če sta brata denimo v istem športu, sta že tako navajena drug na drugega, da jima ta povezanost lahko predstavlja tekmovalno prednost. To je zaželeno predvsem v moštvenih športih, kjer intuitivnost pride še posebej do izraza. Tovrsten primer zelo dobro predstavljata hokejska brata Rodman,« je še dodal.

Pri Lorbkovih je bil najstarejši Erazem zgled za mlajša brata Domna in Klemna

Po očetu so se zgledovali trije bratje Lorbek. Erazem, Domen in Klemen so se že v rani mladosti zaljubili v košarkarsko žogo, ki že vse življenje spremlja njihovega očeta Radovana, danes znanega športnega funkcionarja. »Fantje so se vključili že v najmlajše košarkarske kategorije. Običajno se sinovi bolj kot dekleta zgledujejo po očetu. Spomnim se, da smo skupaj hodili na tekme, velik vpliv je imela televizija, ki je vseskozi prenašala tekme. Tedaj je bila košarka zelo priljubljena v Sloveniji. Če bi se jaz ukvarjal s kakšnim drugim športom, bi se morda tudi sinovi. No, Erazma in Domna sem sprva celo vpisal v šolo juda, ker sta bila doma tako razposajena, a nista dolgo zdržala. Zaradi višine so bili vsi že zelo zgodaj zanimivi za košarkarske trenerje,« je pobrskal po spominu Radovan Lorbek. Nekoč je izjavil, da bi si želel vse tri sinove videti v reprezentanci, a se Klemnu nikdar ni uspelo prebiti v člansko vrsto, saj na košarkarskem parketu ni bil tako spreten kot Erazem in Domen.

Kot pravi Radovan Lorbek, je bil Erazem kot najstarejši sin zgled za mlajša brata. »Med njimi je bilo veliko tekmovalnosti, kar je tudi bistvo športa. Vedno pravim, da mora športnik bolj uživati v tekmi kot v zmagi.« Bratje Lorbek so po pričevanju njihovega očeta zelo povezani med seboj, čeprav vsak od njih živi v drugi evropski državi. »Ko so bili obremenjeni s pritiskom zunanjega okolja, so se še bolj zbližali. Zaradi hrepenenja in bratske ljubezni so vsak dan v kontaktu. Njihov skupni imenovalec je šport in zelo veliko je primerov, ko brate ravno šport močno poveže. Ko se slišijo po telefonu, morajo vedno vse premleti. Ker vsak navija za svoje favorite v nogometu in ligi NBA, padajo tudi stave in zbadanja,« se nasmehne.

Sestri Fabjan šele v poznejših letih ugotovili medsebojne razlike

V družini Fabjan blizu Žužemberka sta bili dolga leta športno nerazdružljivi sestri Erika in Simona. Zablesteli sta v odbojki na mivki. Erika Fabjan pravi, da se jima je s Simono vedno zdelo samoumevno, da tekmujeta v paru, kar jima je tudi najbolj ustrezalo. Nikdar nista razmišljali, da bi igrali s kakšno drugo tekmovalko. »Izvrstno sva se razumeli, kar se je opazilo na igrišču. Odbojka je bila obema dolga leta prva stvar v življenju. Imeli sva podobne interese, vse je bilo odlično. Na igrišču sva bili enakovredni, dobro sva se dopolnjevali. Ko sva odrasli, sva ugotovili, da si vendarle nisva toliko podobni, kot sva mislili v najstniških letih. Opazili sva, da ima doma vsaka svoje značilnosti, različne poglede na svet, da sva enostavno različni osebnosti,« je razložila leto dni starejša Erika Fabjan.

Pred dvema letoma se je njuna športna pot razšla. Danes sta sestri Fabjan našli motivacijo v študiju, Erika pa možnosti vrnitve na peščena odbojkarska igrišča ne izključuje: »Ne morem reči, da nisem več zainteresirana za odbojko. Ni mi lahko, a po drugi strani se okoliščine v zadnjih dveh letih niso spremenile. Razlogi, zaradi katerih sem končala kariero, so še vedno isti.« Erika Fabjan se spominja, da sta se s sestro Simono kdaj tudi sporekli, a sta vedno hitro zakopali bojno sekiro. Že v človekovi naravi je, da svoji sestri ne moreš preveč zameriti, je pojasnila. Prednosti športnega udejstvovanja z najožjim družinskim članom Erika vidi v lažjem usklajevanju pri treningih in prevozih, povrhu med njima ni bilo nikakršnih skrivnosti. »Sestro poznam do obisti, zato sem natančno vedela, kako bo reagirala ob različnih priložnostih. Če je Simono kaj motilo, ji ni bilo treba nič reči. Takoj sem vedela, kaj je narobe. Seveda pa so imeli starši velik vpliv pri najini karieri. Zagotavljali so nama finančno pomoč, psihično so nama stali ob strani. Brez njihove bližine in podpore ne bi imeli nikakršnih možnosti, da bi sploh pomislili na skupno športno pot,« je sklenila.