Komaj 21-letni tekmovalec se na badmintonsko prizorišče šele prebija, a mu je že letos uspelo na svetovni jakostni lestvici napredovati za kar 759 mest. Prav želja po čim višji uvrstitvi na lestvici je pripeljala do tega, da se je odločil za udeležbo na turnirjih v Afriki. »V Evropi je konkurenca nora, zato si je včasih enostavno treba izbrati turnirje, kjer si lahko nabereš večjo bero točk,« pojasni Roj, ki se je skupaj z rojakom Kekom Jamnikom udeležil turnirjev v Bocvani in Južnoafriški republiki. Odločitev se je izkazala za zadetek v polno, saj se je z Jamnikom veselil zmage v dvojicah (Bocvana), še trikrat pa je nastopil v finalu.

Štajerec pa se v domovino ni vrnil zgolj z novimi tekmovalnimi, temveč tudi popotniškimi izkušnjami. Zanimive prigode, ki so se mu pripetile, tako kar vrejo iz njega. »Ko sem se pripravljal na odhod, sem vedel, da moram biti pripravljen na prav vse. A ko sem v Bocvani prvič stopil na igrišče, me je nemalo stvari pošteno presenetilo. Na igriščih je toliko prahu, da imaš od njega povsem črne roke, tla pa so posledično izjemno spolzka. Spet druga zgodba so sodniki. Za nekatere sploh ne vem, kako jim je uspelo pridobiti licenco. Tudi žogice so bistveno manj kakovostne kot v Evropi. Zgodilo se je celo, da so nam prinesli nove žogice, za katere se je takoj videlo, da to niso. Ne pravijo zastonj, da kdor lahko igra v Afriki, lahko igra kjer koli,« spomine obuja Roj in ob tem dodaja, da so mu kar nekaj preglavic povzročale visoke temperature, saj tamkajšnje dvorane klimatskih sistemov ne poznajo.

Misli badmintonista so zdaj že usmerjene v drugi del sezone. V novem letu ga čakata državno in nato še evropsko prvenstvo v Švici, medtem ko je udeležba na dodatnih turnirjih odvisna predvsem od finančnih sredstev. »Stroški so zelo visoki. Plačevati je treba udeležbo na turnirjih, letalske karte, hrano, hotel in vse drugo, kar še spada zraven. Res upam, da bodo finančne zmožnosti in se bom lahko udeležil vsaj petih turnirjev ter sezono končal med stopetdeseterico,« svoje kratkoročne cilje razkriva trenutno 213. igralec sveta, medtem ko je njegova dolgoročna ambicija že od nekdaj nastop na olimpijskih igrah. Za izpolnitev svojih sanj se je pripravljen odpovedati marsičemu, o čemer priča tudi njegov natrpan urnik.

»Vsak dan treniram dvakrat, poleg tega so tu še študijske obveznosti na ljubljanski fakulteti za šport. Za zdaj mi je uspelo še vse izdelati v roku in sem v tretjem letniku. Dopoldne hitim s fakultete na trening, popoldne pa se vozim v reprezentančni center v Medvode. Včasih nanese tako, da bi si po treningu želel samo še počitka, a to ni mogoče, saj je treba urediti še fakultetne obveznosti. Od konca avgusta pa do zdaj sem imel prosta vsega dva konca tedna,« svoj vsakdanjik opiše mladenič. Prosti čas zato še toliko bolj ceni in ga najraje preživi v družbi prijateljev, kot velik navijač slovenskih nogometnih prvakov iz Maribora pa si, če je le mogoče, vselej z veseljem pogleda njihove tekme. »Lani in predlani sem imel paket za evropsko ligo in sem si ogledal vsa srečanja vijoličastih, letos mi zaradi večje količine treningov in tekmovanj čas tega žal ni dopuščal. Kljub temu pa upam, da si bom lahko vzel nekaj časa in si ogledal februarski obračun Mariborčanov proti Sevilli,« z novoletno željo pogovor sklene Roj.