Toda slovenska politična nomenklatura, ne glede na barvo in pogosto v nadstrankarskih »nenačelnih koalicijah«, je državljanom ves čas podtikala zmotno in nevarno predstavo o demokraciji oziroma »naravi« državljanskih pravic in svoboščin. Bodisi iz udobja, bodisi iz neznanja, bodisi iz preračunljivosti oziroma lastnih koristi. In politična nomenklatura je bila tista, ki je pravno državo in javni interes začela podrejati posamičnim interesom oziroma skupinske koristi preoblačiti v obče. Državljani so se tega naučili od nje.

Kmalu bo pol leta, kar je minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel v državnem zboru izjavil, da pričakuje šesto inačico investicijskega programa za šesti blok šoštanjske termoelektrarne. »NIP 6 je pa tisti, ki bo povedal na osnovi nastalih dejstev, kakšna bo profitabilnost tega projekta; ali bomo delali z dobičkom ali bomo delali z izgubo, ali ima smisel, da sam projekt, sama termoelektrarna, sploh deluje, ali ga nima. V tem trenutku tega podatka nimam.«

Kot je videti, trenutek brez podatka še kar traja, kajti največja vladna stranka je prejšnji teden izrazila pričakovanje, da bo vse potrebno o smotrnosti šestega bloka izvedela med pogajanji o novi koalicijski pogodbi. Ko bo minister Omerzel, sam osumljen, da ne razlikuje prav dobro med zasebnim in javnim, brez dvoma spet slišal, med drugim, zgodbo o tem, da bo treba brez šestega bloka začeti zapirati proizvodnjo elektrike v Šoštanju in premogovnik v Velenju, s čimer bo ob delo približno 10.000 ljudi.

Avtoprevoznikov je še nekaj več in njihova logika je enaka. »Država naj pomaga, drugače ne bomo preživeli.« Avtoprevozniki niso (vsaj ne vsi) socialni demokrati, toda njihova logika je enaka logiki stranke, ki je za sprejemanje v državnem zboru septembra 2011 s potrebnimi podpisi opremila zunaj parlamenta (in vlade) napisani osnutek zakona o poroštvu za TEŠ 6. Avtoprevozniki ne zahtevajo toliko denarja, toda druge državljane prav tako jemljejo za talce kot šaleški lobi. Kot župani. Kot zdravniki. Kot kmetje. Kot upokojenci. Kot lokalne skupnosti, ki preprečujejo gradnjo odlagališča odpadkov. Kot ptičarji, ki ne dovolijo vetrnih elektrarn.

Politika, ki bi morala različne interese usklajevati glede na javni oziroma obči interes, nima niti moralne avtoritete, niti vizije, niti obrtniške spretnosti za kaj takega. Denarja, s katerim je poldrugo desetletje to prikrivala, pa prav tako ne (več). Tudi lekcija, da država ne sme biti dogovorno lovišče političnih strank, če noče v naslednjem koraku sama postati žrtev brezštevilnih izsiljevalcev, bo očitno trda.