Vse te hude težave in dileme imajo zaradi sponzoriranja farmacevtskih podjetij nekateri zdravniki v mariborski bolnišnici. No, ne le v tej, zanesljivo imajo enake težave tudi v ljubljanskem kliničnem centru, le da ta podrobnih podatkov o sponzorskem denarju Mladininemu novinarju ni hotel dati, četudi javnost teh podatkov zagotavlja pravilnik KC, sprejet leta 2009, ko je Dnevnik na široko pisal o sponzorskih anomalijah. KC je tako dal le splošni podatek, da je šlo leta 2012 za izobraževanje njihovih zdravnikov 1,7 milijona evrov. S tem je klinični center z blizu 1700 zaposlenimi zdravniki gotovo najbolj izobražena javna ustanova v državi. Naše največje raziskovalne in izobraževalne ustanove denarja za izobraževanje skorajda nimajo, zato ga lahko namenijo le iz projektnih proračunov, na konference pa gredo večinoma le znanstveniki, ki tam aktivno sodelujejo kot predavatelji ali v različnih telesih. Nobenega turizma torej.

Nenehno beremo o tem, kako zdravstvo finančno tone, ker res dobi vse manj denarja, in na drugi strani o tem, kako do obisti je prežeto s slabostmi: z zbirokratiziranostjo, z namerno nejasnimi pravili mešanja zasebnega in javnega, v katerih lahko ribarijo v kalnem tako pri čakalnih vrstah kot pri plačevanju zdravnikov (kar 1000 od 5000 registriranih zdravnikov ima svoje s. p.), z nepotističnim odločanjem in čisto običajno korupcijo pri naročilih. Toda da zakon še vedno, po vseh razkritjih, dopušča tudi tako neposredno in povsem nenadzorovano redno farmacevtsko sponzoriranje posameznih oddelkov in zdravnikov, ki ne more biti nič drugega kot v celofan zavito izobraževanje za nakup prav njihovih zdravil, je vendarle šokantno. Znotraj javnega sektorja, ki ima jasno določene plačilne razrede, dolžnosti in pravice, to sponzoriranje namreč omogoča neverjetne privilegije zdravnikom, ki niso nujno najboljši in katerih izobraževanje bi naše zdravstvo najbolj potrebovalo, pač pa po naključju delajo na področjih, ki so za farmacijo najbolj zanimive prodajne niše: diabetologija, nevrologija, psihiatrija… Področja, kjer se število ljudi, ki so dosmrtno priklopljeni na tablete proti diabetesu, holesterolu, visokem krvnemu tlaku in težavnosti življenja nenehno povečuje. Hoče novi minister za zdravje, kdor koli že bo, poleg tega, da se iz elementarne higiene znebi direktorja ljubljanskega KC Simona Vrhunca, ki v posmeh poklicni poštenosti in dobremu okusu afne gunca v reklami za medicinsko opremo, takoj narediti majhno, a pomembno simbolno potezo v delu javnega sektorja, ki je zaradi svoje narave očitno eno najlepših gojišč korupcije? Naj po finskem vzoru prepove sponzoriranje javnih služb. Ali pa napiše zakon, po katerem lahko farmacija sponzorira le vso institucijo, ne pa posameznih oddelkov. Ta denar naj se nato transparentno, z izračuni do zadnjega centa, uporabi za pokrivanje njenih lukenj; če jih nima, pa z izobraževanjem za zaposlene na vseh oddelkih, nakupom boljše opreme in dodatnimi zaposlovanji. Bomo videli, ali se bo zmanjšal delež kupljenih zdravil, ki zdaj zdravstveno blagajno stanejo okoli pol milijarde evrov. In ali se ne bo takoj zatem zmanjšal tudi delež sponzorskih sredstev. Kajti za to gre: izdelovalci zdravil izobražujejo le tiste zdravnike, ki lahko v javnih bolnišnicah, ki tonejo v izgubah, povečujejo stroške za zdravila.

Ta zapis seveda ni pogrom zoper dodatno izobraževanje, bognasvaruj, če bi pediatri še danes dojenčke pitali z mlekom, v katerega so dodajali limonin sok, in so potem iz te skisanice zrasli takšni čudaki, kot je zgoraj podpisana. Ta zapis je namenjen vprašanju, kako je mogoče, da tako majhna poklicna skupina, okoli 5000 ljudi, drži v šahu zdravstveni sistem, od katerega smo odvisni vsi? Zakaj večina zdravnikov tolerira privilegije manjšine (ne le te sponzorirane, ampak tudi tiste petine, ki veselo kombinira javno-zasebne vire zaslužka)? Zakaj ne znori? In kako to, da ima tak majhen lobi tako velikansko moč nad politiko, ki naj bi to potapljajočo se barko reševala? Kaj delajo poslanci in kaj vlada, da ne prepove še tako očitnih sponzorskih absurdov in tako očitne kraje, kot je dopolnilno zavarovanje?

Vprašanje je seveda retorično, a enega od možnih odgovorov smo dobili v božičnem času. Očitno delajo zelo malo. Kolega s Pop TV je namreč seštel, da imajo poslanci toliko dopusta kot le malokdo v tej državi, skupaj s prazniki in vikendi bi bili lahko prosti od 2. januarja pa tja do avgusta, medtem ko imamo preostali povprečno dva meseca manj. Dodala bi, da jim verjetno res konkurirajo le zdravniki, ti pa dopust gotovo tudi res potrebujejo za fuš in naporno izobraževanje.

No, poslanci so si ravno zato lahko pravkar privoščili dvotedenske počitnice. Zato so celo prestavili državni praznik; kot veste, so si proslavo s 26. decembra prestavili kar na 20. Pa kaj? V Butalah je praznik vedno nekaj, kar ustreza politiki. Narod vse prenese. Škoda, da posnetka proslave niso predvajali šele 26. decembra. Saj vsi vemo, da so v parlamentu doma igralci in statisti, oboji pa igrajo poslance.

Ker pa je treba tudi na to stvar gledati pozitivno, smo ob informaciji o neverjetnem varčevanju, ki smo ga dosegli s spremembo 2. januarja v delovni dan, lahko enako zadovoljni tudi s stroškom, ki nam ga povzročajo dolgi poslanski dopusti: pomislite, koliko škode bi šele zakuhali, kje bi bil naš ubogi zdravstveni sistem danes, če bi tudi oni hodili v službo toliko kot običajni ljudje?