Toda scenarist in režiser filma Kakršen oče, takšen sin, Hirokazu Kore-eda, se je domislil dobrega trika: naj sta ti družini še tako različni, imata vseeno nekaj skupnega – vsaka družina ima šestletnega dečka, Keito in Ryuesija, o katerih pa starši po šestih letih izvejo, da otroka v resnici oziroma biološko nista njihova, ker sta bila v porodnišnici zamenjana. Tudi DNK-analiza je dokazala, da je Keita Nonomiya biološki sin Yukariuja in Yudai Saiki, Ryusei Saiki pa biološki sin Ryota in Midori Nonomiya. Ryotova mati se spominja, da so se takšne zamenjave v porodnišnici dogajale po vojni, toda kako bi se lahko zgodila v sodobni tokijski porodnišnici? Ne po kakšnem naključju ali nemarnosti, ampak tako, da se je bolniška sestra z zamenjavo dojenčkov hotela »maščevati« za neko svojo osebno nezgodo. Resda jo je potem dajala slaba vest, a je raje toliko časa počakala, da je njeno dejanje kazensko zastarelo in je šele potem obvestila porodnišnico. Ta je obema družinama pripravljena plačati odškodnino, za katero se najbolj zanima družina Saiki. A celo za to revno družino je denar še najmanjši problem.

Pravi in resni problem je na meji med naravo oziroma biologijo in kulturo: zakon daje prav biologiji, dečka se morata vrniti k svojim biološkim staršem, toda ti so bili, čeprav zamenjani, že šest let njuni pravi (oziroma »resnični«) starši. Ki nikoli niso niti najmanj posumili, da otroka nista njihova, marveč so si prizadevali biti kar najboljši starši, ki so dečka vzgajali po svojih kulturnih in socialnih standardih. Kri oziroma biologija pa naj bi vse to razveljavila?

Seveda je najboljši (pa tudi najbolj ganljiv) del filma povezan prav s tem procesom vračanja obeh dečkov k njunim biološkim staršem. V tem procesu se najprej pokaže, da se velika socialna razlika med obema družinama prekriva še z neko drugo, dobesedno družinsko. Za poklicno in poslovno uspešnega Nonomiyo je njegova firma nadrejena njegovi družini (šefu nenehno zagotavlja, da ne bo dovolil, da bi družinski problem motil njegovo delo), sinko Keita pa je več v vrtcu in pri urah klavirja kot doma, kjer mora starše razveseljevati s svojo dobro vzgojo. V družini Seiko pa je povsem drugače, tam je žena zaposlena kot prodajalka, mož pa je doma v svoji trgovinici-delavnici in skupaj s tremi otroki. Revnejša družina je torej bolj »družinska« kot premožna, vsaj v tem smislu, da ima več časa za otroke. Ta razlika ima svoje posledice, ko se starši po nekajmesečnih poskusih zamenjave dečkov čez vikend odločijo za »dokončno rešitev«, otrokoma naznanijo, da niso njuni pravi starši in si ju izmenjajo. Če ima biologija za starše vendarle neki pomen, pa ju za šestletna dečka seveda nima: zanju so starši pač tisti, s katerimi so živeli. In če je na koncu videti, da je iz dveh tako različnih družin nastala ena velika in harmonična družina, tedaj je to učinek otroške plati, ki je pomagala rešiti dilemo med naravo in kulturo.